 |
Outlaws by Dnevnik
Izobčenci ukinjenega dnevnikovega foruma
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
osat
Pridružen/-a: 04.11. 2006, 18:23
Prispevkov: 2108
Kraj: Na toplem
|
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Čukica
Pridružen/-a: 04.11. 2006, 19:20
Prispevkov: 2810
|
 Objavljeno: 11 Dec 2006 20:30 Naslov sporočila: |
 |
|
| Neumnost na kvadrat. Pa ne da bi simpatizirala z očeti, mislim na odraščajoče otroke, za katere bodo lahko njihovi sovrstniki rekli, ta je pa tisti, ki ga je oče zaj****. To bo za otroke samo še ena stigma več. A jih ne bi vsaj v tej sramoti pustili pri miru. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dorje
Pridružen/-a: 14.11. 2006, 10:13
Prispevkov: 4904
|
| Objavljeno: 12 Dec 2006 11:15 Naslov sporočila: Tukaj pa je primerjava ZDA - Slovenija - mem! |
|
|
Če je pa kje bistvena razlika med življenjem v ZDA in SLO je v vzgoji znotraj družine.
Ameriški otroci gredo od doma pri 16 letih.
Slovenski pa so še pri 33tih doma pri mamici.
Slovenski očetje so bili še pred kratkim vsako popoldne od 14 ure naprej doma.
Slovenski domovi so se postavljali tako, da smo kupili mešalec za beton, pesek, cement in apno - "cegu" in so ateji, mame in otroci zavihali rokave, pa še prijetli in žlahta je včasih priskočila na pomoč in dom je stal.
Takšni podvigi so imeli še kako veliko vzgojno noto in utrjevali družnske vezi.
Slovenski očetje smo ponavadi svoje potomce naučili vseh "neumnosti", od plavanja in skakanja na glavo, vožnje kolesa, smučanja, streljanja z lokom, iskanja gob, vožnje motorja, avta, vzgoje psov... in to z užitkom!
Seveda nam je to omogočal tisti tako zloglasni socializem!
Danes pa hitimo, da bi ja ujeli ta "napredni" in razviti zahod in ob tem niti ne opazimo, da izgubljamo osnovne človeške, družinske in družbene vrednote, kot socialna bitja.
Res je dobro temo si odprl!  |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
marmije
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 18:21
Prispevkov: 7222
|
| Objavljeno: 12 Dec 2006 11:28 Naslov sporočila: |
|
|
| ne vem - ali se samo meni zdi, da v tem našem globalnem turbo-kapitalizmu, družina postaja anahronizem in se mi že zaradi tega zdi, ta predlog , podobno, kot pravi Čukica , samo še ena stigmatizacija več -- delajte 12 ur na dan in gradite naš svetilnik, nikar pa ob tem, ne pozabite razvijati družinske vrednote -- najmanj sprenevedanje, če ne še kaj hujšega... |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dorje
Pridružen/-a: 14.11. 2006, 10:13
Prispevkov: 4904
|
| Objavljeno: 12 Dec 2006 11:59 Naslov sporočila: |
|
|
| marmije je napisal/a: |
| ne vem - ali se samo meni zdi, da v tem našem globalnem turbo-kapitalizmu, družina postaja anahronizem in se mi že zaradi tega zdi, ta predlog , podobno, kot pravi Čukica , samo še ena stigmatizacija več -- delajte 12 ur na dan in gradite naš svetilnik, nikar pa ob tem, ne pozabite razvijati družinske vrednote -- najmanj sprenevedanje, če ne še kaj hujšega... |
Zato pa nikakor ne prebavljam teh naših hinavskih desničarjev! Še bolj me pa čudi, da sami sebe še prebavljajo in ali je njihova neoliberalna misija vse socialistično - dobro in slabo uničiti - res potrebna?
Je težnja po čim večjem BDP-ju, gospodarski rasti, kopičenju kapitala in profita res vredna uničenja kvalitete življenja.
DOBER STANDARD - ŠE NI DOBRA KVALITETA ŽIVLJENJA! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Blaz
Pridružen/-a: 14.11. 2006, 13:17
Prispevkov: 276
|
| Objavljeno: 12 Dec 2006 12:11 Naslov sporočila: |
|
|
Dober standard je eden od elementov kakovostnega življenja.
Še bolj kot dober standard oseba potrebuje:
- dobro družbo
- svežo naravo
- veselje in smeh
- pogled zazrt v prihodnost
- zdravje
- ustvarjalno delo
- fizično aktivnost in spolnost
- lepe sanje in uresničene ideje
- mir
- ljubezen
- glasbo in tišino
- jedačo in pijačo
- dišave in vonjave
...pa dopolnite po pameti |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
marmije
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 18:21
Prispevkov: 7222
|
| Objavljeno: 12 Dec 2006 12:19 Naslov sporočila: |
|
|
| Dorje je napisal/a: |
| marmije je napisal/a: |
| ne vem - ali se samo meni zdi, da v tem našem globalnem turbo-kapitalizmu, družina postaja anahronizem in se mi že zaradi tega zdi, ta predlog , podobno, kot pravi Čukica , samo še ena stigmatizacija več -- delajte 12 ur na dan in gradite naš svetilnik, nikar pa ob tem, ne pozabite razvijati družinske vrednote -- najmanj sprenevedanje, če ne še kaj hujšega... |
Zato pa nikakor ne prebavljam teh naših hinavskih desničarjev! Še bolj me pa čudi, da sami sebe še prebavljajo in ali je njihova neoliberalna misija vse socialistično - dobro in slabo uničiti - res potrebna?
Je težnja po čim večjem BDP-ju, gospodarski rasti, kopičenju kapitala in profita res vredna uničenja kvalitete življenja.
DOBER STANDARD - ŠE NI DOBRA KVALITETA ŽIVLJENJA! |
--vprašanje ali so težnje po večji rasti GDP-ja, kopičenju kapitala ipd., sploh ni v potrebnosti, to je na žalost, v GLOBALIZACIJI postala NUJA -- in podobno, kot pri okolju, družbe in države, sploh nimajo pravih "orodij", za zaustavitev te spirale, ki ( sedaj je nekaterim že jasno ) vodi v civilizacijsko pogubo... |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Zho
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 21:39
Prispevkov: 824
|
| Objavljeno: 12 Dec 2006 12:28 Naslov sporočila: Zakaj čutimo, kar čutijo drugi? |
|
|
Otrok se narodi v svet brez svoje krivde in vsak od njih bi zaslužil primerne pogoje za svoj razvoj in odraščanje. Najprej sta za te pogoje odgovorna starša, oba, nato pa družba, ki naj bi podprla starša, družino, otroke. Še posebej zasluži primerno okolje otrok v najzgodnejših letih, ko se razvijajo temelji njegove psihe. Tedaj najprej potrebuje referenčno osebo, ob kateri doživi ljubezen, na podlagi katere se zgrade pravi temelji emocionalno in socialno inteligentne osebe. Iskrena obojestranska ljubezen pogojuje razvoj nevroloških centrov v možganih otroka, ki omogočajo »zrcaljenje« čutenja drugega človeka v sebi, ali z drugimi besedami uživljanje, podoživljanje, empatijo do druge osebe. Otrok, ki je oropan te temeljne izkušnje, najpogosteje ostane invalid brez biološkega organa, v katerem bi lahko odzvanjalo doživljanje in razumevanje drugega. Vsakodnevno lahko beremo o zločincih, za katere se ugotavlja, da so imeli nesrečno mladost - pa ne ravno v materialnem pogledu, pač pa glede relacij s svojimi najbližjimi.
Na navedeni osnovi lahko trdimo, da odgovorno starševstvo ni le nekaj etičnega brez materialnih argumentov in posledic, pač pa je še kako pomembno tudi za zdravo življenje družbe v celoti. Glede na to, da je najboljši kandidat za ljubečo referenčno osebo mati, nato oče, in je daleč najprimernejše okolje zdrava in popolna družina, bi družba morala prednostno skrbeti za nastajanje in vzdrževanje te in take strukture. Vse ostalo je le bolj ali manj riskanten in slab nadomestek, ki zasluži le toliko podpore, kolikor se približjuje prvi rešitvi.
Na osnovi zapisanega je dokaj lahko zaključiti, da je oče, ki niti materialno ne prispeva k razvoju otroka, neodgovoren do otroka, matere in družbe. Tako obnašanje ne bi smelo ostati nekaznovano in brez posledic zanj. Objektivno gre namreč za povzročitelja škode, nesreče in potencialnih nevarnosti širših dimenzij. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Comp
Pridružen/-a: 10.11. 2006, 18:49
Prispevkov: 3245
|
| Objavljeno: 12 Dec 2006 13:12 Naslov sporočila: |
|
|
| Dorje je napisal/a: |
| marmije je napisal/a: |
| ne vem - ali se samo meni zdi, da v tem našem globalnem turbo-kapitalizmu, družina postaja anahronizem in se mi že zaradi tega zdi, ta predlog , podobno, kot pravi Čukica , samo še ena stigmatizacija več -- delajte 12 ur na dan in gradite naš svetilnik, nikar pa ob tem, ne pozabite razvijati družinske vrednote -- najmanj sprenevedanje, če ne še kaj hujšega... |
Zato pa nikakor ne prebavljam teh naših hinavskih desničarjev! Še bolj me pa čudi, da sami sebe še prebavljajo in ali je njihova neoliberalna misija vse socialistično - dobro in slabo uničiti - res potrebna?
Je težnja po čim večjem BDP-ju, gospodarski rasti, kopičenju kapitala in profita res vredna uničenja kvalitete življenja.
DOBER STANDARD - ŠE NI DOBRA KVALITETA ŽIVLJENJA! |
Ma, isti reveži so kot mi, sam da imajo izgleda zaplombirane možgane.
Jih farje šopajo da ni res.
Ločenost cerkve od države se sesuva v prah.
Zalezli se bodo v vse pore našega življenja.
Ateisti bodo stigmatizirani, kot se že ponekod pojavlja.
Vsaka druga že v javnem življenju maha s križcem med joškami.
Bog naj jim ga požegna, vendar ni obešen zaradi lepote, osebnega zadovoljstva,...
Predlagam, da začnemo nositi znamenja ateistov, ko se srečamo si bomo vsaj pomenljivo pomežiknili.
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Čukica
Pridružen/-a: 04.11. 2006, 19:20
Prispevkov: 2810
|
| Objavljeno: 12 Dec 2006 19:17 Naslov sporočila: Re: Zakaj čutimo, kar čutijo drugi? |
|
|
| Zho je napisal/a: |
Otrok se narodi v svet brez svoje krivde in vsak od njih bi zaslužil primerne pogoje za svoj razvoj in odraščanje. Najprej sta za te pogoje odgovorna starša, oba, nato pa družba, ki naj bi podprla starša, družino, otroke. Še posebej zasluži primerno okolje otrok v najzgodnejših letih, ko se razvijajo temelji njegove psihe. Tedaj najprej potrebuje referenčno osebo, ob kateri doživi ljubezen, na podlagi katere se zgrade pravi temelji emocionalno in socialno inteligentne osebe. Iskrena obojestranska ljubezen pogojuje razvoj nevroloških centrov v možganih otroka, ki omogočajo »zrcaljenje« čutenja drugega človeka v sebi, ali z drugimi besedami uživljanje, podoživljanje, empatijo do druge osebe. Otrok, ki je oropan te temeljne izkušnje, najpogosteje ostane invalid brez biološkega organa, v katerem bi lahko odzvanjalo doživljanje in razumevanje drugega. Vsakodnevno lahko beremo o zločincih, za katere se ugotavlja, da so imeli nesrečno mladost - pa ne ravno v materialnem pogledu, pač pa glede relacij s svojimi najbližjimi.
Na navedeni osnovi lahko trdimo, da odgovorno starševstvo ni le nekaj etičnega brez materialnih argumentov in posledic, pač pa je še kako pomembno tudi za zdravo življenje družbe v celoti. Glede na to, da je najboljši kandidat za ljubečo referenčno osebo mati, nato oče, in je daleč najprimernejše okolje zdrava in popolna družina, bi družba morala prednostno skrbeti za nastajanje in vzdrževanje te in take strukture. Vse ostalo je le bolj ali manj riskanten in slab nadomestek, ki zasluži le toliko podpore, kolikor se približjuje prvi rešitvi.
Na osnovi zapisanega je dokaj lahko zaključiti, da je oče, ki niti materialno ne prispeva k razvoju otroka, neodgovoren do otroka, matere in družbe. Tako obnašanje ne bi smelo ostati nekaznovano in brez posledic zanj. Objektivno gre namreč za povzročitelja škode, nesreče in potencialnih nevarnosti širših dimenzij. |
Ti, ti, ti, Agentka je imela prav, za uglajenim nastopom se skriva konservativec.
Seveda vse to, kar si napisal, drži, problem je le v tem, da se mi tako stališče zdi zelo ekskluzivistično. Pa vendar je treba dodati, da v realnosti obstaja cel kup situacij, za katero nista kriva niti oče niti mati, (bolezen, smrt, itd.), ki otroka oropata teh temeljnih relacij, o katerih ti pišeš in ki jih pameten starš lahko nadomesti z drugo osebo, ki je otroku najbližje. Zato jaz mislim, da je družba dolžna podpirati VSAKO obliko družine, da družba ne sme otrok iz »nadomestkov« kaznovati zaradi stvari, na katere nimajo vpliva in če se vrnem na začetek, še vedno mislim, da javno objavljanje imen neodgovornega starša ni rešitev, ampak samo nova travma za otroka. Ne morem si predstavljat, da bi bil lahko otrok v takem primeru neobčutljiv, da ne bi čutil sramu, sovraštva, lahko tudi do družbe na splošno, ki bi tako objavo omogočila.
Prepričana sem, da obstajajo za otroka manj stresni in ponižujoči načini, kako kaznovati starša za njegov neodgovoren odnos. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Zho
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 21:39
Prispevkov: 824
|
| Objavljeno: 13 Dec 2006 19:48 Naslov sporočila: Re: Zakaj čutimo, kar čutijo drugi? |
|
|
| Čukica je napisal/a: |
| Zho je napisal/a: |
Otrok se narodi v svet brez svoje krivde in vsak od njih bi zaslužil primerne pogoje za svoj razvoj in odraščanje. Najprej sta za te pogoje odgovorna starša, oba, nato pa družba, ki naj bi podprla starša, družino, otroke. Še posebej zasluži primerno okolje otrok v najzgodnejših letih, ko se razvijajo temelji njegove psihe. Tedaj najprej potrebuje referenčno osebo, ob kateri doživi ljubezen, na podlagi katere se zgrade pravi temelji emocionalno in socialno inteligentne osebe. Iskrena obojestranska ljubezen pogojuje razvoj nevroloških centrov v možganih otroka, ki omogočajo »zrcaljenje« čutenja drugega človeka v sebi, ali z drugimi besedami uživljanje, podoživljanje, empatijo do druge osebe. Otrok, ki je oropan te temeljne izkušnje, najpogosteje ostane invalid brez biološkega organa, v katerem bi lahko odzvanjalo doživljanje in razumevanje drugega. Vsakodnevno lahko beremo o zločincih, za katere se ugotavlja, da so imeli nesrečno mladost - pa ne ravno v materialnem pogledu, pač pa glede relacij s svojimi najbližjimi.
Na navedeni osnovi lahko trdimo, da odgovorno starševstvo ni le nekaj etičnega brez materialnih argumentov in posledic, pač pa je še kako pomembno tudi za zdravo življenje družbe v celoti. Glede na to, da je najboljši kandidat za ljubečo referenčno osebo mati, nato oče, in je daleč najprimernejše okolje zdrava in popolna družina, bi družba morala prednostno skrbeti za nastajanje in vzdrževanje te in take strukture. Vse ostalo je le bolj ali manj riskanten in slab nadomestek, ki zasluži le toliko podpore, kolikor se približjuje prvi rešitvi.
Na osnovi zapisanega je dokaj lahko zaključiti, da je oče, ki niti materialno ne prispeva k razvoju otroka, neodgovoren do otroka, matere in družbe. Tako obnašanje ne bi smelo ostati nekaznovano in brez posledic zanj. Objektivno gre namreč za povzročitelja škode, nesreče in potencialnih nevarnosti širših dimenzij. |
Ti, ti, ti, Agentka je imela prav, za uglajenim nastopom se skriva konservativec.
Seveda vse to, kar si napisal, drži, problem je le v tem, da se mi tako stališče zdi zelo ekskluzivistično. Pa vendar je treba dodati, da v realnosti obstaja cel kup situacij, za katero nista kriva niti oče niti mati, (bolezen, smrt, itd.), ki otroka oropata teh temeljnih relacij, o katerih ti pišeš in ki jih pameten starš lahko nadomesti z drugo osebo, ki je otroku najbližje. Zato jaz mislim, da je družba dolžna podpirati VSAKO obliko družine, da družba ne sme otrok iz »nadomestkov« kaznovati zaradi stvari, na katere nimajo vpliva in če se vrnem na začetek, še vedno mislim, da javno objavljanje imen neodgovornega starša ni rešitev, ampak samo nova travma za otroka. Ne morem si predstavljat, da bi bil lahko otrok v takem primeru neobčutljiv, da ne bi čutil sramu, sovraštva, lahko tudi do družbe na splošno, ki bi tako objavo omogočila.
Prepričana sem, da obstajajo za otroka manj stresni in ponižujoči načini, kako kaznovati starša za njegov neodgovoren odnos. |
Takole se zagovarjam, jaz, ZoZo, Zho ali tudi Žo, od dam obsojen prikritega konservativizma:
Tema je kompleksna in prehitro pisanje hitro lahko zavede glede celovitejšega stališča avtorja. Moj vrednostni sistem je pač naravnan tako, da je klasična in popolna družina v njem pri vrhu. Verjamem, da bi tako okolje, gledano statistično, moralo zagotavljati najprimernejše pogoje za razvoj otroka. Vendar nikjer in še zdaleč nisem zapisal, da je to edino okolje, ki lahko otroku pomaga, mu zagotovi srečo in dober razvoj. Pravzaprav je veliko vprašanje koliko otrok v resnici sploh lahko računa na opisane idealne razmere in koliko jih je izpostavljenih “nadomestnim” razmeram (tudi jaz jih nisem bil deležen, niti moj oče). In nato tudi – ali obstoji garancija, da bo otrok, ki raste v “idealnih” razmerah tudi zares dorastel v kvalitetenega človeka? Nič od tega ni gotovo. Tudi mi je povsem jasno, da do neidealnih razmer lahko pride iz tisoč razlogov. Zato se povsem strinjam s teboj, da je družba dolžna spoštovati in podpirati vsake razmere, ker to zaslužijo vsi - otrok in tisti, ki zanj skrbe. Vendar naj na koncu ponovim - če bi lahko izbiral, bi vsakemu otroku najprej zaželel in privoščil, da raste in se razvija pri svojih roditelji in ob svojih sestrah, bratih, nato šele kako drugače, če mu prvo ni dano, zagotovljeno.
Žal moram priznati, da sem spregledal, da je v debati predlog, da bi se javno objavilo ime očeta, ki ne plačuje za otroka. Gre za nespameten predlog, tudi zato, ker lahko povzroči veliko škodo otroku, kot praviš. Najbrž obstoji nebroj drugih, bolj sprejemljivih in učinkovitih načinov kako prisiliti neodgovornega očeta, da vsaj materialno sodeluje pri skrbi za otroka. Tako npr. menim, da bi država lahko delovala kot neke vrste zavarovanje – če stari ne plačuje sproti, naj država posreduje in tekoče nakaže obrok otroku iz svojih virov, nato pa naj dolg izteja od malopridneža… Bi bila dosti bolj učinkovita in manj zoprna rešitev, kot objavljanje imena v časopisu.
Toliko na temo mojega “ekskluzivizma”. Pa lep večer! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Samo
Pridružen/-a: 21.11. 2006, 15:19
Prispevkov: 683
Kraj: Koper
|
| Objavljeno: 13 Dec 2006 20:07 Naslov sporočila: Re: Zakaj čutimo, kar čutijo drugi? |
|
|
| Zho je napisal/a: |
... Tako npr. menim, da bi država lahko delovala kot neke vrste zavarovanje – če stari ne plačuje sproti, naj država posreduje in tekoče nakaže obrok otroku iz svojih virov, nato pa naj dolg izteja od malopridneža…
|
Pozdravljen Zho!
Pa ti v aktualnih razmerah resnično verjameš v uresničljivost tega tvojega predloga oz. mnenja? Sicer daleč od tega, da bi moja malenkost imela apriori kaj proti, toda ...
lp Samo |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Čukica
Pridružen/-a: 04.11. 2006, 19:20
Prispevkov: 2810
|
| Objavljeno: 13 Dec 2006 21:30 Naslov sporočila: Re: Zakaj čutimo, kar čutijo drugi? |
|
|
| Zho je napisal/a: |
Takole se zagovarjam, jaz, ZoZo, Zho ali tudi Žo, od dam obsojen prikritega konservativizma:
Tema je kompleksna in prehitro pisanje hitro lahko zavede glede celovitejšega stališča avtorja. Moj vrednostni sistem je pač naravnan tako, da je klasična in popolna družina v njem pri vrhu. Verjamem, da bi tako okolje, gledano statistično, moralo zagotavljati najprimernejše pogoje za razvoj otroka. Vendar nikjer in še zdaleč nisem zapisal, da je to edino okolje, ki lahko otroku pomaga, mu zagotovi srečo in dober razvoj. Pravzaprav je veliko vprašanje koliko otrok v resnici sploh lahko računa na opisane idealne razmere in koliko jih je izpostavljenih “nadomestnim” razmeram (tudi jaz jih nisem bil deležen, niti moj oče). In nato tudi – ali obstoji garancija, da bo otrok, ki raste v “idealnih” razmerah tudi zares dorastel v kvalitetenega človeka? Nič od tega ni gotovo. Tudi mi je povsem jasno, da do neidealnih razmer lahko pride iz tisoč razlogov. Zato se povsem strinjam s teboj, da je družba dolžna spoštovati in podpirati vsake razmere, ker to zaslužijo vsi - otrok in tisti, ki zanj skrbe. Vendar naj na koncu ponovim - če bi lahko izbiral, bi vsakemu otroku najprej zaželel in privoščil, da raste in se razvija pri svojih roditelji in ob svojih sestrah, bratih, nato šele kako drugače, če mu prvo ni dano, zagotovljeno.
Žal moram priznati, da sem spregledal, da je v debati predlog, da bi se javno objavilo ime očeta, ki ne plačuje za otroka. Gre za nespameten predlog, tudi zato, ker lahko povzroči veliko škodo otroku, kot praviš. Najbrž obstoji nebroj drugih, bolj sprejemljivih in učinkovitih načinov kako prisiliti neodgovornega očeta, da vsaj materialno sodeluje pri skrbi za otroka. Tako npr. menim, da bi država lahko delovala kot neke vrste zavarovanje – če stari ne plačuje sproti, naj država posreduje in tekoče nakaže obrok otroku iz svojih virov, nato pa naj dolg izteja od malopridneža… Bi bila dosti bolj učinkovita in manj zoprna rešitev, kot objavljanje imena v časopisu.
Toliko na temo mojega “ekskluzivizma”. Pa lep večer! |
Oprosti. Včasih si rečem, da moram tekst, na katerega repliciram predhodno vsaj trikrat prebrati, da česa ne spregledam ali kaj narobe na razumem. Ker pa tega praktično nikoli ne naredim in včasih je tudi avtor dvoumen, je potem treba vzeti v zakup tudi tovrstne kurcšluse.
Moj vrednostni sistem se ne razlikuje kaj bistveno od tvojega, tudi po mojih predstavah tvorita za razvoj otroka idealno okolje mama in oče. Zato mi ni bil problem javno priznati, da sem na referendumu za OBMP glasovala proti, ali tega, da mi je ideja, da bi homoseksualni pari lahko posvajali otroke, tuja.
Glede kazni za starše, kolikor vem, obstaja pri nas že par let preživninski in jamstveni sklad, iz katerega otroku država izplačuje nadomestilo preživnine v tistem času, ko proti očetu/mami teče na sodišču predlog za izvršbo. Tako da je to, kar ti predlagaš, že uzakonjeno, kako stvari tečejo ti pa ne znam povedati |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Zho
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 21:39
Prispevkov: 824
|
| Objavljeno: 13 Dec 2006 21:44 Naslov sporočila: Re: Zakaj čutimo, kar čutijo drugi? |
|
|
| Samo je napisal/a: |
| Zho je napisal/a: |
... Tako npr. menim, da bi država lahko delovala kot neke vrste zavarovanje – če stari ne plačuje sproti, naj država posreduje in tekoče nakaže obrok otroku iz svojih virov, nato pa naj dolg izteja od malopridneža…
|
Pozdravljen Zho!
Pa ti v aktualnih razmerah resnično verjameš v uresničljivost tega tvojega predloga oz. mnenja? Sicer daleč od tega, da bi moja malenkost imela apriori kaj proti, toda ...
lp Samo |
Živijo, Samo!
Predvsem bi najprej rad omenil, da sem vesel, da se zapet "slišiva". Zame nisi nobena malenkost, pač pa zrela, razmišljujoča oseba, ki ji velja prisluhniti.
Glede tvojega vprašanja pa tole: če kaj pričakujem od te naše ljube države, je to, da bi odločno zaščitila in stopila na stran nemočnih, še zlasti če in ko so v stiski. Žal so trenutne razmere take, da je to pričakovanje najbrž iluzorno. To pa še ne pomeni, da bom tiho in si tega pričakovanja ne bom upal povedati. Kako je stvar pereča, vem tako rekoč iz prve roke. Zato sem še toliko bolj ogorčen nad obnašanjem neodgovornih očetov in razočaran nad neučinkovito družbo in državo.
Lep pozdrav |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Zho
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 21:39
Prispevkov: 824
|
| Objavljeno: 14 Dec 2006 09:39 Naslov sporočila: Re: Zakaj čutimo, kar čutijo drugi? |
|
|
| Čukica je napisal/a: |
| Zho je napisal/a: |
Takole se zagovarjam, jaz, ZoZo, Zho ali tudi Žo, od dam obsojen prikritega konservativizma:
Tema je kompleksna in prehitro pisanje hitro lahko zavede glede celovitejšega stališča avtorja. Moj vrednostni sistem je pač naravnan tako, da je klasična in popolna družina v njem pri vrhu. Verjamem, da bi tako okolje, gledano statistično, moralo zagotavljati najprimernejše pogoje za razvoj otroka. Vendar nikjer in še zdaleč nisem zapisal, da je to edino okolje, ki lahko otroku pomaga, mu zagotovi srečo in dober razvoj. Pravzaprav je veliko vprašanje koliko otrok v resnici sploh lahko računa na opisane idealne razmere in koliko jih je izpostavljenih “nadomestnim” razmeram (tudi jaz jih nisem bil deležen, niti moj oče). In nato tudi – ali obstoji garancija, da bo otrok, ki raste v “idealnih” razmerah tudi zares dorastel v kvalitetenega človeka? Nič od tega ni gotovo. Tudi mi je povsem jasno, da do neidealnih razmer lahko pride iz tisoč razlogov. Zato se povsem strinjam s teboj, da je družba dolžna spoštovati in podpirati vsake razmere, ker to zaslužijo vsi - otrok in tisti, ki zanj skrbe. Vendar naj na koncu ponovim - če bi lahko izbiral, bi vsakemu otroku najprej zaželel in privoščil, da raste in se razvija pri svojih roditelji in ob svojih sestrah, bratih, nato šele kako drugače, če mu prvo ni dano, zagotovljeno.
Žal moram priznati, da sem spregledal, da je v debati predlog, da bi se javno objavilo ime očeta, ki ne plačuje za otroka. Gre za nespameten predlog, tudi zato, ker lahko povzroči veliko škodo otroku, kot praviš. Najbrž obstoji nebroj drugih, bolj sprejemljivih in učinkovitih načinov kako prisiliti neodgovornega očeta, da vsaj materialno sodeluje pri skrbi za otroka. Tako npr. menim, da bi država lahko delovala kot neke vrste zavarovanje – če stari ne plačuje sproti, naj država posreduje in tekoče nakaže obrok otroku iz svojih virov, nato pa naj dolg izteja od malopridneža… Bi bila dosti bolj učinkovita in manj zoprna rešitev, kot objavljanje imena v časopisu.
Toliko na temo mojega “ekskluzivizma”. Pa lep večer! |
Oprosti. Včasih si rečem, da moram tekst, na katerega repliciram predhodno vsaj trikrat prebrati, da česa ne spregledam ali kaj narobe na razumem. Ker pa tega praktično nikoli ne naredim in včasih je tudi avtor dvoumen, je potem treba vzeti v zakup tudi tovrstne kurcšluse.
Moj vrednostni sistem se ne razlikuje kaj bistveno od tvojega, tudi po mojih predstavah tvorita za razvoj otroka idealno okolje mama in oče. Zato mi ni bil problem javno priznati, da sem na referendumu za OBMP glasovala proti, ali tega, da mi je ideja, da bi homoseksualni pari lahko posvajali otroke, tuja.
Glede kazni za starše, kolikor vem, obstaja pri nas že par let preživninski in jamstveni sklad, iz katerega otroku država izplačuje nadomestilo preživnine v tistem času, ko proti očetu/mami teče na sodišču predlog za izvršbo. Tako da je to, kar ti predlagaš, že uzakonjeno, kako stvari tečejo ti pa ne znam povedati |
Dajbog, da bi bilo tako, kot praviš. Nisem pa prepričan, da to deluje v praksi tako, kot si predstavljam. Poznam namreč primere spretnega izogibanja plačevanju, mati pa  .
Opravičilo pa ni potrebno, saj gre itak za neobvezno debato. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
