Dorje
Pridružen/-a: 14.11. 2006, 10:13
Prispevkov: 4904
|
 Objavljeno: 11 Jan 2013 13:13 Naslov sporočila: Domača naloga SPIS: Moja pot v DEMOS in nazaj |
 |
|
Že kot mulec sem rad in razen slovničnih napak, dobro pisal esejčke za domačo ali šolsko nalogo. Takrat nam je tršica za slovenščino vedno ponavljala ... pisanje je treba trenirati, vaditi in z njim razgibavati ali telovaditi možgane. Pa tudi "dušo" pri tem malo poživiti, da ne zaspi. Tale naš forumček je ravno pravšnji, da mi vedno znova razdrami dušo in spet lepo majhen, da mi jo, s preveliko količino preveč ne zapaca. Pa sem zadnjič razmišljal o pisanju Rikija in njihovemu (uporabil bom množino, ker v tem ni sam) ... sebi v prid razlaganju novejše zgodovine, ki se je sam prav dobro spomnim, saj sem sodeloval. Iz leta v leto namreč si osamosvojitev prisvaja slovenska desnica, ki naj bi izhajala celo iz DEMOSA ... !!!??? Pa DEMOS ni maternica slovenske desnice! Še zdaleč ne! Je pa morda njegov razpad, začetek konzervativnih zametkov v osamosvojeni domovini. Pa tale domača naloga ne bo ne politični esej in ne zgodovinska zgodba. Bo izsek iz mojega življenja. Bolj osebna zgodba v kateri odgovarjam sam sebi.
Spraševal sem se, kako sem sploh padel v politiko? Krivec je oče. V osemdesetih sem imel dokaj veliko pizzerio. Konec tega desetletja, se je oče, ki je iz nezadovoljstva do bivšega sistema 1971 izstopil iz KP, dokaj angažiral v osamosvajanje Slovenije. Od začetka je bilo takšno delovanja sila konspirativno. In ker sem imel lokal, se je tam po uradnem delovnem času zbirala konspirativna družba osamosvojiteljev z mojim očetom vred. Kot popoln apolitičen tip, sem pač očetu moral narediti uslugo in jim omogočiti konspiracijo na toplem. Takrat sem dirkal z avtom in to ter vodenje lokala, mi je jemalo toliko energije in časa, da za politiko nisem imel niti malo prostora v glavi. Oče mi je pa ves čas dopovedoval, da je dolžnost vsakega Slovenca, da je aktiven državljan. Politično aktiven. Saj nam politika vendar ureja in odreja vsakodnevno življenje. Če je dobra ... nam je dobro. Če je slaba ... nam je slabo. Če pa nisi zraven ali pa da celo bojkotiraš volitve ... je pa nimaš tudi pravice "tadlati" ... kritizirati. In če dobro premislim ... je imel kar prav. Pa to vseeno ni bil vzrok, da sem zajadral v politiko. Očeta je 1990 zadela kap in je umrl. Bil je dober oče. In kot dober sin sem bil poklican, da nadaljujem njegov trud pri osamosvajanju. Začelo se je tako, da sem pristal na nočno akcijo kjer smo z barvo risali Triglav in v dva gornja vrhova napisali OF ... !!! Potem smo v moji piceriji ustanovili takoj za Omanovo Kmečko Zvezo ... SDZ ... Slovensko Demokratsko Zvezo in to takoj, ko je Smole dopustil ... ne še strank ... zveze pa. Postala sem podpredsednik SDZ. Takrat smo se veliko učili od Omanove KZ in veliko pogovarjali. Še danes imam o njem zelo dobro mnenje in v spominu ga imam kot zelo načitanega in naravno inteligentnega, poštenega človeka. Tako smo se kar naenkrat skupaj znašli še v DEMOSU. Zmenili smo se se za plebiscit. In na koncu celo zmagali na volitvah. Začelo se je pisati leto 1992 in po zmagi, se je znotraj DEMOSA začelo prerivanje za zasluge in stolčke. Kot politični skeptik in politik zgolj slučajno, sem bil popolnoma zgrožen in se že začel zavedati kam to pelje. Vmes je seveda nastala iz SDZ ... stranka Slovenski Demokrati. Nekakšna stranka slovenskih intelektualcev z visoko akademskimi normami, ki pa v politiki niso zaželene in je bila že takrat zapisana razvodenitvi. Pa sem rekel ... "dost mam tega", prodal picerijo, podaril moj motor sinu, sebi kupil novega in sva se s sinom odpeljala proti Avstraliji. Jaz naravnost iz DEMOSOVE, on pa iz srednješolske klopi.
Po 10 mesecih sva se vrnila in doma je politika začela dobivati novo podobo. Začele so se že počasi delitve levo - desno. Ponovila se je zgodovina iz obdobja pred II.sv.v. ... vrzel med liberalno in konzervativno opredeljenimi se je začela poglabljati. Bog ve kako bi se takrat sam opredelil, če ne bi imel za sabo izkušenj iz potovanja po svetu. Pa še nekaj ... k opredelitvi mi je pomagal ... ne boste verjeli ... Tone Kuntner. Da tisti Tone Kuntner ... pesnik in igralec. Naneslo je, da sva bila oba povabljena v nočno radijsko oddajo Radija Kranj. On kot pesnik, jaz kot popotnik. Oba s podobno provinjenco DEMOSA. Oba sva sedela v studiju, oba sva imela slušalke in oba vsa bila izpraševana od strani voditeljice. Takoj sem začutil ... opa ... pri tem človeku gre pa zares. Njegov skrajno resnoben, celo svečeniški odnos do nove države, ki ga nekako sakralno javno izraža na radiju, me je presenetil. Ves čas njegovega izlivanja pesniških domoljubnih čustev, sem se spraševal, ali so ta čustva tlela v njem že pred osamosvojitvijo in se je to po njej, pri njemu močno vnelo, kot pri nobenemu drugemu artikuliranemu posestniku pesniškega jezika??? Tudi med tistimi umetniki in literati, ki so bili tudi med podpisniki Majniške deklaracije? Še danes sem v dvomih ... še bolj pa po zadnji državni proslavi, ki je bila pravi Kuntnerjev projekt. Ves čas po tisti nočni oddaji sem imel občutek da je svoja čustva pač usmeril v družbeno praznino na desni strani, kjer je videl večji uspeh in ni bilo konkurenčne gužve. In po tej proslavi sem še bolj zadovoljen, da mi je Tone Kuntner takrat ponoči na radiju ... odprl oči ... ne jaz pa med te, kamor spada Tone ... ne spadam! Ko vidiš svet, ko potuješ in je včasih tudi hudo, se zaveš, da spominjati se je pa vendar vedno lepo. Najlepše pa se je vrniti domov! Ljubezen do doma in domovine postane nekako intimna, tvoja in jo je nekako škoda razdajati. Morda je krivo to, da na poteh nikoli nimam domotožja. Pravo potovanje mora biti takšno in toliko intenzivno, da za domotožje nimaš časa. Zato pa, ko se vrnem, je domovina nekako samo moja. Popotnik in svetovljan enostavno ni sposoben kuntnerjanske ljubezni do domovine. To je neka ljubezen, ki se manifestira preveč s trkanjem na prsi. To trkanje s pestjo na prsi, me nekako preveč spominja na en rek ... "s stisnjeno pestjo ne moreš božati"!
In tako sem pripotoval iz pozneje oznanjenih pomladnih logov in DEMOSA ... nazaj na liberalno ali levo stran. In ko gledam nazaj, kdo se je odločal kam zaviti ... na levo ali desno ... pravzaprav ne vidim pravila. Na desno so zavili tudi najbolj zavzeti komunisti in s sabo seveda ponesli kominternovske tradicije, ki jih potem lahko pri desnici spremljamo skozi 20 let razvoja, a otresti se je ne morejo. Smo pa pa na liberalni strani ostali tudi takšni, ki s komunizmom in še manj s kominterno nismo imeli in nismo hoteli imeti nič. Zato se vedno težje postavljam med levičarje. Kajti ta pojem je nekako preširok. Med levičarje spadajo od komunistov kominternovske šole, tudi komunisti filozofske šole, pa tudi liberali. In s pojmom liberal ali napredni intelektualec je vsebina dosti bolje zadeta. Seveda pa brez dvoma liberali spadamo na levi politični spekter.
Če kdo misli, da je za našo tako močno delitev na levo in desno nek naraven spontan vzrok ... se moti. V samostojni Sloveniji je bila to umetno ustvarjena delitev. Desna opcija je pač bila prazna politična niša ob osamosvojitvi. In povsem pragmatično, so jo ambiciozni ljudje, ki so od politike pričakovali neke osebne koristi, ... to tržno nišo zapolnili. Če so to naredili tržno, potem so se odločili za politiko osebnih koristi in ne za politiko, ki naj bi skrbela za dobro državljanov in države. In proti utež takšni tržni politiki, je morala parirati tudi ostalina levih, ki je ostala tam kjer je bila. In zdaj po 20 letih, smo sprevideli, da se je k tržni usmeritvi ali neoliberlani filozofiji politike in ekonomije obrnila celotna politika na obeh straneh. In to so spoznali tudi ljudje in jim ni všeč.
Politika pa še vedno ne sliši. Še vedno se niti ne zavedajo, da so popolnoma zgrešili namen političnega delovanja. Čeprav ves svet že čivka, da je neoliberalna doktrina čista zabloda, se jo naši politike še vedno oklepajo s vsemi štirimi. Sprašujejo pa, ... kaj hočete protestniki, saj ne znate niti artikulirati, kaj hočete. Pa je ja to tako enostavno ... nočemo to kar danes predstavlja ta zavožena politika, ki je zavozila celo državo. Hočemo nekaj povsem novega, le ime Slovenija naj kar ostane. Morda tudi pojem republika, ki nekako ponazarja, da nismo proti demokraciji. Lahko se pa preimenujemo tudi v Alpadrijo, če hočete, da bo res nekaj čisto novega ... !!! Heh ... !!!
Tako nekako mi je to klobasarijo uspelo pripeljati do konca ali demonstracij. Kakor hočete. Tale spis bom oddal tako kot v šoli ... brez popravljanja. Z vsemi napakami. Vi ga pa preberite, popravljajte ... ali pa ne ... !!! |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
