Samo
Pridružen/-a: 21.11. 2006, 15:19
Prispevkov: 683
Kraj: Koper
|
 Objavljeno: 25 Nov 2006 18:00 Naslov sporočila: Nekoč je živel Deček, ki je sanjal zlate sanje* |
 |
|
Namenjeno Človeku, ki ga na forumu že dalj časa zelo pogrešam
Kot otrok sem v rojstni hiši na podstrešju kot pribežališču iskal samoto in premišljal o zlati ptici iz materinih zgodb. Nisem vedel, kaj je zlata ptica, a iz materinih žuborečih pripovedovanj sem sklepal, da se tako, nekako čudno in nerazložljivo uresničuje sreča.
Pozneje sem pozabil nanjo, življenje je razprhnilo mladostne sanjarije, ki so mogoče le v vročem zidanju gradov v oblakih, kjer ni ovir. V svobodi želja brez mej, porojeni iz mladostnih (ne)izkušenj. Oglasile (in se še oglašajo) pa se znova, kot posmeh, ko mi je najhujše.
Jebiga, pravica – mislimo, da vemo, kaj je pravica. Pa si ne moreš misliti nič bolj nedoločnega. Lahko je zakon, lahko maščevanje, nevednost, krivica. Vse je odvisno od stališča.
Pa vendar, zakaj ljudje ne zmorejo (ali morda celo nočejo?) napraviti luknje v oblaku, če ne zaradi drugega pa vsaj zaradi otrok, ki imajo radi sanje?
V svojem življenju sem skušal marsikaj o življenju in ljudeh. To in ono sem sprejemal z radovednostjo, spet drugo z osuplostjo in razočaranjem ter si tako pridobival izkušnje in izgubljal naivnost, vendar ves čas nisem nehal obžalovati. Otopel sem in se odmaknil v mislih, jih sprejel kot nujnost, ki si je reče življenje, pa še zdaleč ni zmeraj lepa. Pogosto mi prihaja na misel čudna, malodušnost zbujajoča ideja, da je v nerodnem položaju človek, ki je duhovno bolj razvit kot drugi. Če ga ne varujeta položaj in strah, ki ga zbuja tak položaj, postane osamljen, njegova merila so drugačna in nikomur ne koristijo, njega pa izločijo.
Zakaj naj bi se moral človek spremeniti v svoje nasprotje? Vse, kar je vrednega v njem, je ranljivo.
* Prirejeno iz dela: Derviš in smrt, Meša Selimović.
Samo |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
