mala malca
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 04:56
Prispevkov: 17767
|
 Objavljeno: 11 Mar 2007 06:06 Naslov sporočila: GROZLJIVOSTI KATOLIKOV V 20. STOLETJU(ne znamo nehat!) |
 |
|
V hladnem vetru, ki je čez
primorske kraje zapihal k nam iz Italije, se je skoraj zgubilo drobno delo. Kljub ostrim besedam o slovanskem ekspanzionizmu in krvoločnosti, ki zbujajo vtis edino prave resnice, občasno zatajevane, a čakajoče, da privre na dan, je dolgo nastajalo nekaj, kar izpričuje prav nasprotno. Drugo atmosfero, druge tokove, drugačne poglede na ključne točke iz boleče zgodovine. Vse te drugačnosti so v zadnjih letih iz pozabe izklicale lik prav osupljivega junaka, ki združuje slovanske in italijanske gene, krščansko skromnost in uporniško drznost. Med svojim ilegalnim delom, ki se je začelo spomladi 1942, končalo pa konec leta 1944, je pomagal Slovencem, Italijanom, Angležem, Židom in še marsikomu. Z njim je sodelovalo veliko pogumnih ljudi različnih narodov. Ženske in moški iz vseh teh narodov so se čez pol stoletja nehote znašli v ekipi, ki je opravila prvo raziskovanje Cortesejevega življenja. Nato pa so bili zavestno v skupini, ki je ustvarila knjigo in dokumentarni film o njem.
V tem tednu so se zgostile raznovrstne prireditve v počastitev Nikolaja Mateja, ki je po študiju teologije postal pater Placido. V sredo, 7. marca, je bila velika slovesnost na Cresu, kjer se je pred stotimi leti rodil. Bil je sin hrvaške matere in italijanskega očeta, hodil je v hrvaške, nato italijanske šole, preden je odšel v Rim in vstopil v red minoritov. V hrvaškem jeziku je izšla nova, izpopolnjena izdaja njegovega življenjepisa, na domačijo pa so mu vzidali spominsko ploščo. Potem je bilo v Trstu, Kopru in še kje več predstavitev dokumentarca, ki je nastajal lani, v italijanščini, zdaj pa je na voljo tudi sinhroniziran v slovenščino in angleščino, obstaja pa tudi verzija s hrvaškimi podpisi. Naslov je Il coraggio del silenzio, Pogum molka.
Drobni, neznatni minorit je dolgo živel v Padovi, v samostanu zraven slavnega svetega Antona. Za to, da se je odločil prekršiti zakone in zapovedi, ga je nagovorila slovenska študentka Majda Mazovec. V Padovi je študirala medicino, mnogo njenih rojakov pa je bilo v bližnjih koncentracijskih taboriščih. Najprej je obljubil pomoč pri verskih opravilih, kmalu pa je pristal tudi na vsa mogoča tihotapstva, ki so internirancem lajšala življenje.
»Bila sem nekakšna kurirka,« se po dobrih šestih desetletjih nasmehne dr. Majda Mazovec. Vozila se je v Ljubljano, zbirala pri sorodnikih internirancev denar, hrano, zdravila in podobno, nato pa tihotapila do patra Placida: »Vse stvari, za katere je mislil, da ne bi bilo dobro, da bi jih našli, je skrival pod meniško kuto. Tehtal je kakšnih šestdeset kilogramov, če sploh, ko pa se je obdal s skrito robo, jih je imel skoraj osemdeset.«
Sčasoma se je to začetno humano delovanje razširilo na skrivanje in tihotapljenje različnih beguncev, skrivačev, Židov, ubeglih Angležev in drugih pripadnikov zavezniških enot. Pater Placido je bil vpleten v ustvarjanje novih identitet, v ponarejanje dokumentov, v tihotapljenje ljudi v Švico in v razna skrivališča, v podkupovanje uradnikov. Bil je v zvezi z obveščevalno mrežo polkovnika Vauhnika, ki je bil slovenski in jugoslovanski obveščevalec v boju proti fašizmu in nacizmu. Verjetno je bil razkrit kot eden od členov Vauhnikove ali Golčeve mreže, ki jo je gestapo dolgo iskal.
Izginil je oktobra 1944, nekaj dni zatem, ko so v Benetkah aretirali štiri Slovence, osumljene ilegalnega protinemškega delovanja, blizu Benetk tudi Joja Golca in verjetno še marsikoga. Predstojnik samostana je dal zvečer preiskati vso hišo, nato pa je kvesturi prijavil izginotje: »Glede njegove zunanjosti izjavljamo: je srednje rasti, bolj krhke in drobne postave, ima kratke in krive noge, podolgovat obraz, svetle lase, modre oči, naočnike, pri hoji šepa.«
Takoj po vojni je pokojni pater Placido dobil dve priznanji, iz Velike Britanije in iz Češkoslovaške. Potem je spomin nanj zamrl. V Jugoslaviji oziroma Sloveniji pa javnega spomina sploh ni bilo. Večina ljudi, ki je imela kaj opraviti z njim, je uživala slab sloves »angleških agentov« ali celo »angleških plačancev«. Vsi, ki so kaj naredili za poraz nacizma, za zmanjšanje trpljenja in bede zaradi nacizma in fašizma, so bili ožigosani kot kužni, če tega niso počeli v skladu s komunistično partijo. Kar je bilo v slovenščini napisanega o patru Placidu, je izšlo za mejo. Najprej so to storili tisti, ki so se ga osebno spomnili, potem pa se je iskanja zabrisanih sledov lotil zgodovinar Ivo Jevnikar. Ko v Trstu ne bi bilo njega, bi bila Placidova zgodba v marsičem drugačna. O njem bi pripovedovalo veliko Italijanov, mogoče kakšen Hrvat, Jevnikar pa je poiskal tudi dober ducat Slovencev, nekaj nasploh Slovanov – na koncu pa še vsaj enega Angleža.
Ko se je pred leti začel proces za beatifikacijo patra Placida, so bili trije, ki so ga videli tik pred koncem, izmučenega na smrt: Adela Lapajne, Ivo Gregorc in Zoran Mušič. Moška sta bila zaprta z njim na trgu Oberdan in sta vedela, da patra hudo mučijo, da pa ničesar ne izda; njegov nasvet je bil: »Molči in moli!« Ženska prav tako, s tem da je njena zgodba še za spoznanje bolj temačna. Njenega moža so zaprli, pa ga je šla iskat: »Najprej v Padovo, šla sem v zapor, šla sem tudi v tiste vile, ki so jih Nemci zasegli in se je vedelo, da jim rabijo za zasliševanje jetnikov in drugo. Z vlakom sem šla v Benetke. Prišla sem do zapora in povprašala, ali je tam neki Angelo Dainese, in tisti, ki je bil pri okencu, mi je rekel: Počakajte trenutek. Grem pogledat v register. V resnici pa sta prišla dva krvnika, Italijana, in me aretirala.« In tako je Adela dobila priložnost, da spozna kleti, ki jih je imel gestapo na Oberdanovem trgu.
Avtorji dokumentarca so našli tri, ki so pred kamero povedali, kaj se je z njimi dogajalo v teh kleteh: Iva Gregorca, Ljubomira Sušića in Borisa Pahorja. Ti so govorili o omari, »kjer so viseli razni biči, usnjeni ali leseni ali železni ali pa iz spletene vrvi«, Pahor je sugestivno predočil, »postavili so nekakšen – kako bi rekel – dolg lesen kol za kolena in potem so stol zvrnili vznak, do tal, tako da si se dejansko znašel s stopali navzgor in s čisto izpostavljeno zadnjico. In potem sta začela bičati, eden na eni strani, eden na drugi, glavo sem imel na parketu …«
Ampak v angleški arhivih je Ivo Jevnikar za dobro mero našel še poročilo o maltretiranju na trgu Oberdan, ki ga je izkusil in zatem opisal neki Anglež. Seržant Ernest Barker, diverzant v organizaciji SOE, se je s svojo enoto s padalom spustil v Karnijo, a so jih Nemci kmalu zajeli in znašli so se v Trstu. Ob osvoboditvi je moral poročati o kršitvah mednarodnega prava, ki prepoveduje mučenje, in med primeri hudih zlorab je navedel patra Placida in Tuga Sušnika.
Avtor scenarija in režiser dokumentarca o pogumnem molčečem patru, ki so ga zmučili do smrti, je Paolo Damosso. K že omenjenim imenom je treba dodati še naslednja: pater Placido Mosetto, Liliana in Lidia Martini, pater Daniele Ceccon, Marino Gobbin, Elia Pasuto, pater Giordana Tollardo, pater Pacifico Mosetto, pater Stanislao in fra Giordano Tollardo. Iz njihovih nekdanjih dejanj in zdajšnjih pričevanj je Danosso ustvaril modro in v srce segajočo pripoved.
Boris Pahor, ki je šele na stara leta ugotovil, da je »mladi frančiškan eden izmed nas, ki smo pred njim morali v tisto temotno klet« in je pretresen obstal v »čutu solidarnosti, ki je posebno tovarištvo na območju zla«, se je ob njem spomnil verza iz Arthurja Rimbauda, ki je zapisal o mrtvih vojakih:
»O millions de Christs aux yeux sombres et doux. O, milijoni Kristusovih temnih in blagih oči. Miko s Cresa je nedvomno eden izmed čudovitih Kristusov dvajsetega stoletja.« •
_________________
Hja,prjatu,če bi ti jaz povedu kako je v Rusiji ,bi bil ti na drugi strani,bi bili naš sovražnik,te sedaj ne bi bilo...
Ivan Maček - Matija |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
