Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

mala malca · Pridružen/-a: 07.11. 2006, 04:56 Prispevkov: 17767

SLOVENSKA DRŽAVLJANSKA VOJNA

VLOGA PARTIZANSTVA V SLOVENIJI MED 2. SVETOVNO VOJNO

1. Vpliv partizanstva na izid 2. svetovne vojne

2. Komunistična revolucija – pravo ime za »NOB«

3. Upor proti domači zakoniti vladi – bistvo komunističnega »upora proti tujemu okupatorju«

4. Razmerje med protiokupatorskim in osvobodilnim bojem.

5. Vprašanje kolaboracije z okupatorsko oblastjo

6. Vprašanje legitimnosti OF kot narodnega predstavnika in vzporedne oblasti na Slovenskem

7. »Kolaboracija« zaradi samoobrambe pred nasiljem nelegitimne revolucionarne oblasti

8. »Kolaboracija« zaradi samoobrambe pred okupatorskimi represalijami

9. »Kolaboracija« zaradi zavarovanja demokracije v Sloveniji po vojni

10. »Kolaboracija« slovenskega vodstva z Italijani pred začetkom revolucije

11. Zakaj ni bilo protikomunističnega boja proti okupatorjem v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji med 2. svetovno vojno?

12. Značilnosti odpora in kolaboracije v Sloveniji med 2. svetovno vojno

13. Bistveno in nebistveno dogajanje v Sloveniji med 2. svetovno vojno

14. Značaj sopotnikov-zaveznikov komunistov med 2. svetovno vojno na Slovenskem

15. Kdo je bil v Sloveniji na pravi in kdo na napačni strani med 2. svetovno vojno in po njej?

16. Partizanstvo in osamosvojitev Slovenije

17. Partizanstvo in vrnitev Primorske k matični domovini

18. Rekapitulacija učinkov partizanstva na slovenski narod

VLOGA PROTIREVOLUCIJE V SLOVENIJI MED 2. SVETOVNO VOJNO

19. Okupacijski režimi na Slovenskem in njihov vpliv na razvoj dogodkov

20. Napake slovenskih protirevolucionarnih sil

Več ...

VLOGA PARTIZANSTVA V SLOVENIJI MED 2. SVETOVNO VOJNO

Večini ljudi na Slovenskem se ne zdi sporno, ko se za partizanstvo uporablja izraz »narodno-osvobodilno gibanje«, za partizanski boj pa »narodno-osvobodilni boj« (»NOB«). Vendar pa je to enačenje neustrezno iz mnogo razlogov.

Vpliv partizanstva na izid 2. svetovne vojne

Po uradni verziji zgodovine naj bi okupatorji med 2. svetovno vojno obsodili slovenski narod na izginotje, zato ni preostalo drugega kot upor proti tem okupatorjem, da bi se preprečil njihovi genocidni načrt. Osvobodilna fronta (OF), ki je vodila ta upor in partizani kot uporniki proti okupatorjem naj bi bili zaslužni, da se ta načrt ni uresničil, slovenski narod pa bil osvobojen teh okupatorjev, zaradi česar se njihova dejavnost upravičeno lahko označi kot narodno-osvobodilna. To je pravljica za poneumljanje ljudi, ki se lahko prodaja le zgodovinsko neukim ljudem in ljudem z opranimi možgani, ki pa na žalost v Sloveniji prevladujejo.

Tisti, ki to pravijo dejansko trdijo, da se je v mali Sloveniji odločil izid 2. svetovne vojne, oziroma, da bi sile osi izgubile svetovno vojno, če ne bi bilo slovenskih partizanov in njihove »NOB«. Za nekoga, ki ve, da so nemške izgube na Slovenskem znašale 6 tisoč padlih vojakov, na vseh bojiščih pa skupaj 4 milijone, je taka trditev smešna (na vzhodni fronti se je dogajalo, da so imeli Nemci v enem dnevu večje izgube kot v Sloveniji skozi vsa štiri leta vojne), za tiste sile protiosne koalicije, ki so zadale nemškemu vojnemu stroju mnogo večje izgube od slovenskih partizanov pa žaljiva. Tudi delež nemških vojakov angažiranih na slovenskem ozemlju ni bil nikoli večji kot nekaj promilov vse nemške vojske, ki je na višku številčnosti spomladi 1944 imela 9 milijonov pripadnikov. Glede na ta dejstva je jasno, da partizanski boj v Sloveniji (in tudi v Jugoslaviji) ni odločilno vplival na izid 2. svetovne vojne, takega učinka tudi ne bi moglo imeti nobeno drugo odporniško gibanje v Sloveniji. To seveda tudi pomeni, da bi okupacija Slovenije s strani sil osi prenehala tudi če ne bi bilo »NOB« in da ni bil »NOB« tisti, ki je prekrižal načrte okupatorjem. Načrti okupatorjev iz sil osi so resnično srednjeročno (v primeru nemških in madžarskih okupatorjev, ki so izvajali odkrito in nasilno asimilacijo) in dolgoročno (na italijanskem zasedbenem področju) ogrožali obstoj slovenskega naroda (tu ni šlo za kratkoročno ogrožanje po vzoru na »končno rešitev judovskega vprašanja«), vendar je bilo za končno usodo teh načrtov odločilno dogajanje na glavnih evropskih in svetovnih bojiščih, na katero pa smo Slovenci sami mogli vplivati le v mikroskopsko majhni meri. V primeru drugačnega razpleta na teh bojiščih ne bi nobeno slovensko odporništvo moglo spremeniti tako doseženega izida 2. svetovne vojne. V hipotetičnem primeru mednarodnega (to je zavezniškega) priznanja osne okupacije Slovenije bi bila usoda slovenskega naroda izpostavljena na milost in nemilost okupatorjem in v neugodnem razmerju sil znotraj takega mednarodnega okvirja bi prej ali slej zamrl tudi oboroženi odpor proti okupaciji, kot se je zgodilo z odporniškima gibanjema, ki sta leta 1944 nastopili proti sovjetski okupaciji Litve in Ukrajine.

Problem komunistov, ki so bili na oblasti v obdobju 1945-1990 je bil kako prepričati ljudstvo, da je njihova oblast legitimna (to je, da so upravičeni do vladanja) v odsotnoti svobodnih volitev, ki edine v demokraciji podeljujejo legitimnost nosilcu oblasti. Pravljica o »NOB«, »narodnih herojih« in »narodnih izdajalcih« (uradna ali šolska zgodovina socialističnega obdobja, ki se je v marsičem ohranila še danes), ki je bila do onemoglosti ponavljana v šolah, medijih in vsem javnem življenju, je tako imela za osnovni cilj, da opere ljudem možgane tako da bodo ti mnenja, da je komunistična oblast legitimna in da je prišla na oblast na legitimen način, izza današnjega ponavljanja te pravljice pa se skriva isti namen opravičevanja obstoja komunističnega režima in njegovega nedemokratičnega prihoda na oblast.

Komunistična revolucija – pravo ime za »NOB«

Nezmožnost slovenskega (in jugoslovanskega, ker dogajanja v Sloveniji med 2. svetovno vojno ni mogoče ločiti od dogajanja v Jugoslaviji) odporništva, da odločilno vpliva na izid 2. svetovne vojne ne pomeni, da je bil sleherni odpor proti okupatorjem nepotreben ali nekoristen. Tudi protikomunisti niso trdili tega, in so celo ustanovili odporniške organizacije še prej kot komunisti, vendar pa so nasprotovali oboroženemu boju proti okupatorju leta 1941, ko je bil okupator še močan, in se zavzemal za začetek oboroženega odpora po odločilni oslabitvi sil osi na svetovnih bojiščih, ko bi po posvetovanju z zahodnimi zavezniki jugoslovanska vlada s sedežem v Londonu prižgala zeleno luč za začetek oboroženega odpora. Za komuniste in uradno zgodovino je ta odgovoren pristop pomenil »politiko čakanja«. Dejstvo pa je, da so tudi komunisti »čakali«, preden so začeli z oboroženim bojem in sicer dobra dva meseca do 22.6.1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko Zvezo (SZ). Komunistična internacionala (Kominterna) je tedaj poslala svojim članicam – sekcijam, med drugim tudi Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ), ukaz naj takoj začnejo z oboroženim bojem proti silam osi, da bi se razbremenila »domovina socializma« in za jugoslovanske in slovenske komuniste se ni postavljalo vprašanje ali bodo svojo »proletarsko dolžnost« do »dežele delavcev in kmetov« izpolnili ali ne. Na 5. državni konferenci KPJ oktobra 1940 v Zagrebu je Edvard Kardelj v svojem referatu dejal, da bodo komunisti sodelovali v obrambi Jugoslavije (v kontekstu morebitne agresije sil osi) le, če bo ta boj »napreden«, hkrati pa bodo napadali »buržoazijo«, češ da se ne bojuje dovolj dosledno. »Naprednost« je v tedanjem komunističnem besednjaku pomenila bodisi pomoč SZ ali pa komunistični prevzem oblasti. Kominterna (oziroma Stalin, katerega orodje je Kominterna bila) je imela pred očmi predvsem prvi vidik »naprednosti«, KPJ pa drugega. Z nemškim napadom na SZ so nastopili pogoji, ko je »boj proti okupatorju« osi postal »napreden« in komunisti so začeli z njim. V nasprotju z navodili iz Moskve jugoslovanski komunisti v oboroženem boju proti okupatorju niso videli zgolj sredstva, da se razbremeni SZ, temveč v prvi vrsti sredstvo za osvojitev monopolne oblasti v Jugoslaviji.

Kot je znano je komunistični projekt (»brezrazredna družba«) nemogoče uresničiti na parlamentaren demokratične način. Tudi če bi stranka nosilka takšnega projekta prišla na oblast po zmagi na volitvah (kar se ni zgodilo nikjer), bi bilo za zagotovitev kontinuitete tega projekta nujno potrebno preprečiti možnost vrnitve nazaj po morebitnem porazu KP na naslednjih volitvah, kar zahteva likvidacijo političnega pluralizma in zagotovitev monopolne oblasti te stranke. V marksističnem izrazoslovju se prigrabitvi monopolne oblasti KP reče (proletarska, socialistična, ljudska ali podoben pridevnik) revolucija. Jugoslovanskim komunistom je okupacija sil osi med 2. svetovno vojno ponudila enkratno priložnost da prigrabijo monopolno oblast. Oni niso preveč prikrivali, da je njihov dolgoročni strateški sovražnik jugoslovanska vlada, ki se je pred okupatorji zatekla v London, medtem ko so bili okupatorji iz sil osi po eni strani njihov kratkoročni taktični sovražnik za obdobje do kapitulacije teh sil, po drugi strani pa neprecenljiv zaveznik pri mobilizaciji v njihovo vojsko z izkoriščanjem domoljubnih čustev prebivalstva in prikrivanje pravega cilja njihovega boja. Po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 je KPJ, misleč da je čas dozorel za »revolucionarno akcijo za zrušenje kapitalizma«, pozvala k oboroženi vstaji, vendar odziva med ljudstvom ni bilo, Partija sama pa je bila v konfrontaciji z oblastjo, ki je sledila, razbita in potisnjena še globlje v ilegalo. Za razliko od tega je nov poziv na vstajo iz leta 1941, z istimi strateškimi cilji kot tisti iz leta 1929, naletel na odziv med prebivalstvom za kar so se komunisti lahko zahvalili tuji okupaciji delov Jugoslavije, med njimi celotne Slovenije. Navzočnost tujih okupatorjev je omogočila komunistom genialno manipulacijo, ko so s propagando boja za narodno osvoboditev pridobivali rekrute v svojo vojsko, katere končni cilj je bila »razredna osvoboditev delovnega ljudstva«, to je vzpostavitev »oblasti delavskega razreda« na čelu s KP kot njegovo »avantgardo«, z drugimi besedami, vzpostavitev komunistične diktature.

S tem v zvezi je treba dodati, da so KP in njene transmisijske organizacije (razne »Ljudske fronte«, »Delavsko-kmečka gibanja«, »Zveze delovnega ljudstva« in podobno) že pred vojno v svojem tisku, razglasih in letakih stalno govorile o osvoboditvi, predvsem »delovnega ljudstva«, a tudi naroda, čeprav tedaj še ni bilo nikakršne tuje okupacije. Za komuniste kot prepričane marksiste-leniniste je osvoboditev pomenila strmoglavljenje kapitalizma, kot »krivičnega« družbenega sistema, v katerem ima politično in ekonomsko oblast »buržoazija« in ki temelji na »izkoriščanju človeka po človeku« in generira »zatiranje naroda po narodu«. Komunisti niso pojmovali svobode v »nacionalnem smislu«, kot življenje v lastni nacionalni državi (Karl Marx je v Komunističnem manifestu zapisal da »delavski razred nima domovine«), temveč v »razrednem smislu«, to je kot življenje v socialistični državi, v kateri ima oblast »delavski razred«, ne glede na njegovo etnično pripadnost. Od tod »proletarski internacionalizem« kot antipod »buržoaznemu nacionalizmu«. Tako je bilo eno od »gesel osvobodilnega boja« slovenske Protiimperialistične fronte (predhodnice OF) iz maja 1941, kjer o boju proti okupatorjem ni bilo ne duha ne sluha, tudi da se »brez boja proti lastni kapitalistični gospodi zatirani narod ne more osvoboditi«. Takšna retorika je toliko bolj absurdna, če upoštevamo, da je bil v »stari Jugoslaviji« večstrankarski sistem (razen v obdobju kraljeve diktature 1929-1934) z možnostjo zamenjave vlade na volitvah, ustava predvojne Jugoslavije (vidovdanska ustava) je bila ena najbolj socialnih v tedanji Evropi – glede socialnega vprašanja se je zgledovala po nemški ustavi weimarske republike, Zakon o zaščiti delavcev iz leta 1922 pa je uzakonjal delavske zbornice, sindikate in pravico do stavke, obstajalo pa je tudi socialno, zdravstveno in zavarovanje za brezposelnost.

Upor proti domači zakoniti vladi – bistvo komunističnega »upora proti tujemu okupatorju«

Če se lahko povzame bistvo komunističnega »narodno-osvobodilnega« boja proti okupatorju« med 2. svetovno vojno v Jugoslaviji je šlo za protiokupatorsko vojskovanje s ciljem formiranja vojske, ki bi ob kapitulaciji sil osi po njihovem zlomu na svetovnih bojiščih, preprečila vrnitev legalne (kot tako jo priznavali zavezniki) in legitimne (izhajala je iz večstrankarskih volitev) jugoslovanske vlade, ki se je tedaj nahajala v izgnanstvu v Londonu, na oblast v domovino in namesto tega vzpostavila komunistično diktaturo. Lahko se reče, da so komunisti leta 1941 v prvi vrsti začeli upor proti domači vladi v izgnanstvu, okupatorji, ki so »nadomeščali« to vlado v vršenju efektivne oblasti, pa so bili »kolateralna žrtev« te trdne odločenosti komunistov, da strmoglavijo to vlado in zavladajo v Jugoslaviji. Namreč, komunisti so začeli upor brez posvetovanja ali celo dovoljenja zakonite vlade, te vlade niso priznavali marveč so od začetka vodili sovražno propagando proti njej in odkrito napovedovali da bodo po vojni namesto nje prevzeli oblast, kar je bilo na drugem zasedanju komunističnega »parlamenta« AVNOJ-a v Jajcu novembra 1943 tudi formalizirano s prepovedjo vrnitve kralja, simbola te vlade in predvojne ureditve. Z mednarodno-pravnega vidika je bil komunistični »upor proti okupatorju« brez dovoljenja in proti volji mednarodno priznane jugoslovanske vlade v Londonu nezakonit, ker je ta vlada 17.4.1941 podpisala premirje (v danih razmerah je bila to kapitulacija) s silami osi in je bila ona edino pristojna za obnovitev oboroženih sovražnosti z njimi. Po mednarodnem pravu (haške konvencije iz leta 1907, ki urejajo vprašanje izvrševanja oblasti v času okupacije, oziroma razmerja med začasno okupatorsko oblastjo in prebivalstvom pod njeno upravo) je z aktom kapitulacije jugoslovanska vlada prenesla izvrševanje legalne (ne tudi legitimne) oblasti na sile katerim je kapitulirala in je bilo zato uporništvo proti okupatorjem zakonito le z odobritvijo te vlade. In znano je, da je ta vlada leta 1941 preko oddaj londonskega radia BBC jasno nasprotovala oboroženemu odporu proti okupatorju, ker je tedaj prinašal nesorazmerno velike civilne žrtve, ki so bile za cilj osvoboditve naroda nepotrebne. Prav tako je ta vlada v začetku leta 1942 ukazala vsem odporniškim gibanjem naj se podredijo njenemu predstavniku v domovini vojnemu ministru Draži Mihailoviću in razglasila tista gibanja, ki tega ne bodo storila, za izdajalska. Seveda so se jugoslovanski komunisti požvižgali na ta pravila mednarodnega prava in odločitve legitimne vlade, ravnajoč se po znanem leninističnem izreku, da pravo prihaja iz puškinih cevi, oziroma da moč dela pravo.

Vsi očitki, ki so jih komunisti naslavljali in se še danes ponavljajo proti jugoslovanski vladi v izgnanstvu so prazni. Tej vladi se je očitalo, da je podpisala kapitulacijo nato pa pobegnila iz države ter prepustila ljudstvo na milost in nemilost tujim zavojevalcem. Toda kapitulacijo so po vojaškem porazu podpisale vlade vseh držav, katere so napadle in vojaško premagale sile osi od Poljske, Francije in drugih držav naprej pa jim tega dejanja ni očitala Velika Britanija, tedaj (1939-1941) praktično edina zavezniška država, temveč je dala tem begunskim vladam zatočišče in jih še naprej priznavala za zakonite predstavnice zasedenih držav in upravičene, da po osvodobitvi ponovno prevzamejo oblast v svojih državah od koder so jih pregnali osni agresorji. Kapitulacija je akt sklenitve premirja s strani vojaško poražene strani, da se s končanjem oboroženih sovražnosti olajša življenje civilnemu prebivalstvu in je bila kot taka običajen pojav v primeru meddržavnih konfliktov, ki so se končali z vojaško zmago ene strani. V nobenem primeru pa jugoslovanska vlada s podpisom kapitulacije ni mednarodno-pravno legalizirala faktičnega stanja, ki ga je proizvedla tuja agresija in njej sledeča okupacija. Za kaj takega je pristojna le mirovna pogodba, do katere pa bi prišlo na širši mednarodni konferenci. Kljub kapitulaciji je, mednarodno-pravno gledano, Jugoslavija še naprej obstajala, kot tudi njena vlada v izgnanstvu. Enako je neutemeljen očitek, da je ta vlada »pobegnila iz države«. Normalno je, da bi komunistom bolj ustrezalo, da bi ta vlada končala v nemškem ujetništvu in bila po možnosti tudi fizično likvidirana v kakem koncentracijskem taborišču, ker bi bila s tem odstranjena še ena ovira za vzpostavitev njihove diktature. »Pobeg« te vlade je imel nedvomne neprimerno manj tragične posledice za civilno prebivalstvo kot pa »pobeg« partizanske vojske iz Dražgoš in neštetih drugih vasi, kamor so se, pogosto proti volji njihovih prebivalcev, zatekli partizani, nato pa pred okupatorsko ofenzivo iz njih »pobegnili« in dejansko »prepustili ljudstvo na milost in nemilost tujim zavojevalcem.«

Nasproti tej propagandi pa stoji dejstvo, da so bili v jugoslovanski vladi, ki se je 1941 pred tujimi agresorji zatekla v svobodni svet predstavniki političnih strank, ki so na zadnjih predvojnih parlamentarnih volitvah 11.12.1938 osvojili večino glasov srbskega, hrvaškega in slovenskega naroda in bili s tem legitimni predstavniki teh narodov, ta vlada pa legitimni predstavnik Jugoslavije. Kar se volitev iz decembra 1938 tiče, te volitve, poleg dejstva da ženske niso imele volilne pravice (kar je bila tedaj značilnost številnih drugih držav), resda niso bile najsvobodnejše, ker so na njih lahko nastopile le politične stranke in koalicije, ki so imele kandidate po vsej Jugoslaviji, glasovanje pa je bilo javno. Slednje dejstvo je predstavljalo pritisk na javne uslužbence, zlasti funkcionarje, da volijo za volilne favorite, vendar pa je ta kategorija volilcev tvorila le manjši del volilnega telesa. V Sloveniji (Dravski banovini), kjer je bila vladna JRZ (Jugoslovanska radikalna zajednica, v Sloveniji je bila to dejansko Slovenska ljudska stranka) absolutni favorit je možno, da bi ta lista v primeru tajnosti volitev dobila nekoliko manj kot 78.6% glasov, toda ne bistveno manj, kajti SLS je v 1920-ih letih, ko so bile volitve tajne, dobivala tudi po več kot 60% slovenskih glasov, po letu 1935 pa je kot vladna stranka dobila dodatni ugled zaradi okrepitve avtonomnega položaja Slovenije in gospodarske konjunkture v zadnjih letih pred 2. svetovno vojno. Vsekakor pa javnost glasovanja, za katero niso bile odgovorne slovenske stranke temveč beograjski režim, ni preprečila listi Združene opozicije zmage v velikem delu Jugoslavije, zlasti premočno na Hrvaškem. Po drugi strani pa so politične stranke lahko neovirano vodile predvolilno kampanjo, obstajal je medijski pluralizem in odprt javni prostor brez nasilja, samega volilnega izida pa, kljub določenim nepravilnostim, ni izpodbijal nihče. Če bi bile »volitve« v obdobju 1945-1989 vsaj približno toliko svobodne kot tiste iz leta 1938 bi bil zgodovinski razvoj v Jugoslaviji in Sloveniji povsem drugačen kot je dejansko bil.

Prepoved KP ni pomenila nedemokratičnosti takratne države, čeprav drži, da demokracija v kraljevini Jugoslaviji, ne le med kraljevo diktaturo, ni bila vzorna. Če je tako, potem danes tudi Nemčija in Avstrija nista demokratični državi, ker je nacionalsocialistična stranka v teh državah prepovedana, pa vendar nihče ne trdi tega, niti da je ta stranka prepovedana v teh državah zaradi strahu, da bi zmagala na volitvah. Čeprav je bila prepoved KP (zlasti z današnje perspektive) politična napaka, ker je prisilila partijo, da je osvojila veščine ilegalnega in konspirativnega delovanja, katere je nato na tako destruktiven način uporabila med 2. svetovno vojno, pa so tedaj obstajali tehtni razlogi za to. Namreč ta Partija ni bila samostojna stranka, temveč sekcija svetovne Komunistične internacionale s sedežem v Moskvi, kateri je bila podrejena po načelu »demokratičnega centralizma«, predvsem pa ni sprejemala osnovnih postulatov demokracije – miroljubnih, parlamentarnih sredstev boja za oblast (namesto tega je oznanjala »socialistično revolucijo«) in parlamentarne demokracije kot oblike vladavine (namesto nje se je zavzemala za »diktaturo proletariata«), z zavzemanjem za razredni boj pa je podpihovala sovraštvo med ljudmi. Stranka s programom in organiziranostjo kot ga je imela predvojna KP ne bi mogla delovati legalno v današnji Sloveniji. Poleg tega so v kraljevini Jugoslaviji nemoteno delovale druge levičarske stranke za katere bi lahko glasovali komunisti in njihovi simpatizerji (kot današnji nostalgiki za nacionalsocializmom in Hitlerjem v Avstriji glasujejo za Haiderjevo stranko), a je bila njihova moč precej skromna.

JRZ, ki je sestavila vlado po volitvah so tvorile večinska srbska, slovenska in muslimansko-bošnjaška stranka. Po sporazumu o ustanovitvi banovine Hrvaške je avgusta 1939 v rekonstruirano vlado Cvetković-Maček vstopila tudi glavna hrvaška stranka, ki je na volitvah nastopila (skupaj z ostalimi opozicijskimi strankami iz vse Jugoslavije) na listi Združene opozicije. Pod grožnjo agresije sil osi, kateri se Jugoslavija v tedanjem razmerju sil v Evropi ne bi mogla uspešno postaviti po robu, je ta vlada 25.3.1941 podpisala pristop k trojnem paktu. Dva dni pozneje je bila v vojaškem udaru ta vlada strmoglavljena. Sam državni udar z nejasnimi motivi (nova vlada je potrdila pristop k trojnemu paktu) je predstavljal nedemokratično dejanje proti legitimni oblasti (ki pa so ga komunisti in njihovo zgodovinopisje vrednotili pozitivno) in neodgovorno dejanje (ker je izzvalo napad sil osi na Jugoslavijo), vendar pa so v novo vlado pod vodstom generala Dušana Simovića, po formalnem odstopu prejšnjega premiera in kraljevega namestništva, vstopile iste stranke, ki so sodelovale že v prejšnji vladi, tako da je ta reprezentativnost podelila novi vladi tudi legitimnost. Ta vlada se je po vojaškem zlomu, ki je sledil napadu sil osi na Jugoslavijo umaknila (»pobegnila« kot so rekli komunisti) v London, kamor so se zatekle tudi druge vlade zasedenih držav, kjer je predstavljala Jugoslavijo (in Slovenijo iz katere sta bila v tej vladi dva ministra) pri zaveznikih in se, v okviru danih možnosti, borila za njene interese (na primer, dosegla je britansko obljubo, čeprav v ustni obliki, da bodo Italiji odvzeta ozemlja dodeljena po 1. svetovni vojni). Vsekakor je ta vlada popolnoma upravičeno pričakovala, da se bo po zlomu sil osi lahko vrnila v domovino in znova prevzela oblast, katero so ji zaupali volilci.

Ni pa ta vlada vedela, da obstaja v zasedeni državi politična sila, in sicer KPJ, trdno odločena, da ji to prepreči ter med njeno odsotnostjo in v razmerah sovražne okupacije sama prigrabi oblast, in to absolutno oblast kot edina dovoljena stranka, brez volitev in brez opozicije. Kot pot za prevzem oblasti so komunisti namesto zmage na svobodnih volitvah kot bi se spodobilo demokratično politično stranko, za katero pa so se zavedali da jim je nedosegljiva, v najboljši maniri podtalne prevratniške in revolucionarne organizacije izbrali zmago v »narodno-osvobodilni vojni proti tujim okupatorjem in njihovim domačim hlapcem«. Od samega začetka njihove »narodno-osvobodilnega boja« komunisti niso preveč prikrivali, da je poleg »boja proti okupatorju« njihov cilj tudi »družbena preobrazba«, čeprav je res da dolgo časa tega cilja niso javno postavljali v ospredje, temveč so taktično raje poudarjali »osvobodilni moment« njihovega boja. Vendar pa sama partizanska vojska (»partizan« pomeni privrženec (ve se katere stranke, v primeru Jugoslavije), pridevnik »partizanski« pomeni strankarski, pristranski) kot oboroženo orodje partijske osvojitve oblastnega monopola ni dopuščala nikakršnega dvoma o njihovih resničnih namenih, saj so bili simboli, znamenja in ustroj te vojske prevzeti od Rdeče armade s katero so ruski boljševiki zmagali v državljanski vojni in zavarovali svojo oblast v letih 1917-1920. Politični komisarji (obvezno partijci), kot tipična značilnost Rdeče armade in njej podobnih formacij, definitivno niso bili potrebni vojski, ki se je borila za osvoboditev naroda od tujega okupatorja, bili pa so nujno sestavina strankarske prevratniške vojske, katere temeljni cilj je bila »osvoboditev« naroda od njegove »buržoazije«, katere vodilni predstavnik je bila po mnenju komunistov begunska vlada v Londonu. Smisel obstoja političnih komisarjev v vojaških enotah je bil (poleg »politične (pre)vzgoje« vojaškega moštva) zagotavljanje partijskega nadzora nad množično vojsko, katere velik del pripadnikov in tudi poveljniškega kadra so (ker ni bilo dovolj vojaško izvedenih partijcev) tvorili nekomunisti. Tudi poimenovanje slovenskih nasprotnikov »NOB« z »bela garda« (naziv protiboljševiških formacij med rusko revolucijo) kaže, da so slovenski komunisti v »NOB« videli reprizo ruskega rdečega oktobra. S političnega vidika se »NOB« v Jugoslaviji med 2. svetovno vojno ne more opredeliti drugače kot nedemokratični komunistični odvzem oblasti legalni in legitimni vladi, ki je bila po demokratičnih pravilih upravičena do vršenja oblasti v Jugoslaviji. Agresorji iz sil osi so demokratični vladi sredi njenega mandata onemogočili vršenje oblasti z vojaško okupacijo države in prisilili to vlado v izgnanstvo, domači komunistični revolucionarji pa so po koncu tuje okupacije preprečili da bi se ta vlada vrnila v domovino in znova prevzela oblast do poteka mandata in novih volitev, ko bi ljudstvo morda izvolilo neko drugo oblast. Komunistom, ki pa so namesto te vlade zasedli oblast, pa se ni zdelo potrebno da bi to oblast legitimizirali na demokratičnih volitvah, marveč so nasprotno zatrli opozicijsko politično delovanje in izražanje, sebe instalirali kot edino dovoljeno politično stranko, ljudstvu pa odvzeli pravico do izbire nosilca oblasti. Boj, ki je bil voden s takšnim ciljem, ne zasluži da se ga opremi s pridevnikom »narodno-osvobodilen«, kajti cilj(i) določa(jo) bistvo neke organizacije, ne sredstva (v tem primeru »boj proti okupatorju«).

Komunisti so očitno mislili, da so pravico do oblasti zaslužili z njihovim angažiranjem v »boju proti okupatorju«, medtem, ko naj bi begunska vlada, s svojo »pasivnostjo« in celo podporo gibanju Draže Mihailovića (»ki je sodeloval z okupatorjem«) v prvem odbobju vojne, to pravico izgubila. Vendar pa se v demokraciji oblast pridobiva in izgublja na volitvah in ne na bojišču, ljudstvo in ne vojaška moč pa je končni podeljevalec oblasti in razsodnik v vprašanju kdo naj vrši oblast. Vojskovanje, tudi če je naperjeno proti okupatorju in za narodno osvoboditev, kot tako ne more dati pravice do trajnega vršenja oblasti, kvečjemu lahko lahko predstavlja temelj za začasno vršenje oblasti dokler ne nastopijo razmere za razpis volitev, ko lahko ljudstvo svobodno izbere trajnega nosilca oblasti. Niti ne more samo »sodelovanje z okupatorjem« ali celo zgolj pasivnost biti razlog, da se nekomu odvzame pravica, da se demokratično poteguje za podelitev ljudskega mandata za vršenje oblasti. Komunisti bi lahko moralni kapital z vodenjem odporniškega gibanja, če so ga resnično imeli, vnovčili za pridobitev zaupanja volilcev, ki bi jim omogočila demokratični prevzem oblasti. In obratno, če so bili prepričani, da je medvojna dejavnost diskreditirala begunsko vlado in protikomunistične sile v domovini, zakaj niso dopustili, da bi volilci odstavili to vlado na svobodnih volitvah in postavili protikomuniste v opozicijo? S tem, ko so komunisti smatrali, da se jim zaradi njihovega »osvobodilnega« angažmaja ni treba pomeriti na svobodnih volitvah s politično konkurenco (ne glede na njeno ravnanje med vojno) da bi prišli na oblast so dokazali, da »boj proti okupatorju«, ki so ga organizirali in vodili ni bil boj za narodno osvoboditev, ampak boj za vzpostavitev njihove diktature.

V zvezi s jugoslovansko vlado v izgnanstvu je treba dodati še, da je ta vlada na britanski pritisk junija 1944 sklenila sporazum s partizansko stranjo (sporazum Tito-Šubašić), s katerim je priznala partizansko vojsko kot edino zakonito vojaško silo v Jugoslaviji, obe strani pa sta se dogovorili za oblikovanje skupne začasne vlade, ki bi vladala državi do svobodnih volitev in ta vlada Demokratične federativne republike Jugoslavije je bila nato tudi oblikovana marca 1945. Ta sporazum, ki so ga komunisti sklenili da bi pospešili priznanje svoje oblasti na zahodu, je bil še ena v vrsti njihovih prevar, kajti z njim so se obvezali na dopustitev svobodnega delovanja političnih strank, svobodo tiska in druge politične svoboščine, ter predvsem na svobodne volitve, pa so vse te obveznosti gladko prelomili. Ta epizoda ne spreminja dejstva, da je komunistično-vodeni partizanski »boj proti okupatorju« v resnici pomenil boj proti legitimni jugoslovanski vladi.

Razmerje med protiokupatorskim in osvobodilnim bojem.

Dogajanje med 2. svetovno vojno kaže, da sta boj proti okupatorju in boj za narodno osvoboditev lahko dve različni stvari. Kot je znano je Rdeča armada po večmesečnih bojih 1944-1945 v katerih je imela več kot sto tisoč mrtvih vojakov pregnala nemške okupatorje iz Poljske in končala krvavo nacistično strahovlado, ki je bila na Poljskem neprimerno bolj zločinska kot v Sloveniji (Slovenija ni imela nič podobnega Auschwitzu in drugim tovarnam smrti). Kljub temu so danes le redki Poljaki, ki vidijo v rdečearmejcih osvoboditelje Poljske v 2. svetovni vojni. Vsa ta njihova dejanja, vse te njihove žrtve zbledijo če se upoštevajo motivi, ki so jih vodili pri »osvobajanju« Poljske. Stalina pri napotitvi Rdeče armade na Poljsko ni vodil plemeniti motiv osvobajanja podjarmljene države, kot je bil to primer pri anglo-ameriškem osvobajanju okupiranega zahodnega dela evropske celine, marveč interes, da na Poljskem po »osvoboditvi« vzpostavi marionetni komunistični režim in onemogoči poljskemu narodu demokratično odločanje o svoji usodi. Brez tega interesa se Sovjeti ne bi spustili v »osvobajanje« Poljske. To so dokazali poleti 1944, ko so dopustili nemško zadušitev varšavskega upora s spremljajočim pokolom in deportacijo civilnega prebivalstva in uničenjem mesta, zato ker so ta upor vodile protikomunistične sile, ki so bile nevarne sovjetskim načrtom za povojno sovjetizacijo Poljske. Res je, da je bil komunistični režim, ki ga je na Poljskem postavila Rdeča armada neprimerno znosnejši in veliko manjše zlo od nacistične okupacije, toda vse to je premalo, da bi lahko početje Rdeče armade na poljskih tleh označilo kot osvobodilno. Svoboda je več kot zgolj odsotnost tuje okupacije in osvoboditev je več kot zgolj izgon tujega okupatorja. Poljska bi bila osvobojena, če bi izgon nacistov spremljala tudi vzpostavitev demokracije, za kar pa je bilo treba čakati vse do leta 1989.

Te ugotovitve veljajo tudi za Slovenijo. Slovenija je imela z drugimi vzhodnoevropskimi državami skupno nesrečno usodo, da je tuji okupaciji sledila sovjetizacija. Odločilno vlogo pri tem je, namesto sovjetske Rdeče armade, odigrala njena ideološka kopija – jugoslovanska partizanska vojska, katere del je bila tudi slovenska partizanska vojska. Kot je Rdeča armada poskušala legitimizirati to sovjetizacijo z »bojem proti fašizmu«, tako so naši revolucionarji skušali to isto storiti z »bojem proti okupatorju«. Kot je Rdeča armada krenila v »osvobajanje« Poljske ne da bi za to dobila dovoljenje zakonite poljske vlade v izgnanstvu v Londonu (s tega vidika je dejansko šlo za agresijo na Poljsko), tako so si podobno »poslovodstvo brez naročila« dovolili tudi naši komunisti. Namreč odločitev o začetku oboroženega »boja proti okupatorju« je sprejel (4.7.1941) politbiro Centralnega komiteja (CK) KPJ - organ, ki sploh ni bil pristojen, da sprejema te vrste odločitev. Za sprejemanje tako pomembnih odločitev kot je obnavljanje oboroženih sovražnosti s silami osi, ki so bile ustavljene s premirjem oziroma kapitulacijo jugoslovanske vojske, je bil pristojen demokratično izvoljeni parlament, ker pa se ta v vojnih razmerah ni mogal sestati, je ta pravica po ustavi pripadala jugoslovanski vladi s sedežem v Londonu. Že samo iz tega »procesno-pravnega« vidika je bil »NOB« nelegitimen. Razlika pa je v tem, da večina prebivalcev okupiranih vzhodnoevropskih držav (Poljske, Češke, Slovaške, Estonije, Latvije in Litve) ne čuti hvaležnosti do Rdeče armade in SZ, ker jih je »osvobodila« od nemških okupatorjev in ima njen boj proti Nemcem za nebistveno epizodno zadevo ki ne more spremeniti splošno negativne ocene o zgodovinski vlogi Rdeče armade v njihovih deželah, medtem ko večina ljudi na Slovenskem, ne le privržencev postkomunistične levice, vrednoti partizanstvo pozitivno zaradi epizodnega in oportunističnega odporništva. Deloma je to posledica dejstva, da je bil v vzhodnoevropskih državah komunizem prinešen na tujih bajonetih, medtem ko je v naši javnosti uveljavljeno prepričanje, da je šlo pri nas za »avtohtono revolucijo«, kar pa v bistvu ne drži. Za sovjetizacijo Slovenije leta 1945 je bil bistvenega pomena vdor jugopartizanske armade (več stotisoč vojakov) v Slovenijo, poleg dejstva, da je majhen del slovenskega ozemlja (Prekmurje) »osvobodila« tudi sama Rdeča armada. Če bi se ta jugoarmada ustavila na Kolpi in Sotli, bi ne prišlo do umika protirevolucionarnih »kolaboracionističnih« sil iz Slovenije in stvari bi se povsem drugače razvijale. Domneva se lahko, da bi slovenskim komunistom trda predla v čisti državljanski vojni v kateri ne bi bilo več tujega okupatorja, ki jim je bil tako koristen za zakrivanje njihovih pravih ciljev in rekrutiranje domoljubov v njihovo vojsko.

Dejstvo je, da se je naši komunisti in njihova vojska zelo zavzeto borili proti okupatorjem, podobno kot njihova velika sovjetska vzornica, toda ta navidez slavni boj dobi neko drugo dimenzijo, če se upošteva, da je izza tega boja stal sebičen in nedemokratičen politični račun, brez katerega tudi tega »osvobodilnega boja« ne bi bilo. Naši pristaši partizanstva stalno poudarjajo, da so se partizani borili proti okupatorju in fašizmu, enako pravijo Rusi za svojo Rdečo armado, a eni in drugi so, z razlogom, bolj redkobesedni in manj konkretni, ko je treba govoriti za kaj (»narodna osvoboditev« je precej dvoumen pojem in zelo veliko jih trdi, da je bil to cilj njihovega boja) in zakaj so se borili jugoslovanski, oziroma slovenski, partizani in rdečearmejci med 2. svetovno vojno. Kot je dejal tovariš Kardelj so se komunisti borili proti napadalcem na Jugoslavijo, ker je bil ta boj »napreden«, toda prav zaradi te »naprednosti« (znano je, kaj ta izraz pomeni z vidika marksistične zgodovinske dialektike, kot tudi izraza »nazadnjaški« ali »reakcionaren«) ta boj proti okupatorju ni mogel biti tudi osvobodilen. Dejstvo je, da so bili slovenski komunisti pobudniki in najdejavnejši pri ustanavljanju partizanskih čet in terenske mreže odborov OF kot logistike partizanske vojske. Posebej v prvem obdobju »NOB« je bilo to nevarno početje, ki je terjalo številne žrtve v partijskem kadru. Če se sprejme teza, da se je partizanstvo borilo za narodno osvoboditev, potem so bili komunisti kot prvi partizani ter najdejavnejši in vodilni člani partizanskega gibanja tudi največji slovenski domoljubi. Toda domoljubje in diktatura, ki so jo ti komunisti pozneje uvedli, nekako ne gresta skupaj. Patriotizem bolje pristoji demokratom, ki ne vsiljujejo svoje volje ljudstvu, kot so to počeli komunisti. Prej bo torej držalo, da je bil boj, ki so ga vodili ti totalitarci, kaj drugega kot osvobodilen. Po drugi strani pa se ljudi, ki so se zavzemali za demokratične vrednote in uporabljali izključno parlamentarna sredstva v predvojnem političnem življenju ter ljudi, ki so se izkazali v narodno-obrambnem delu (npr. Lambert Ehrlich na Koroškem) zmerja z »narodnimi izdajalci«, kar je še en paradoks. Vsekakor velika odrekanja in žrtve ljudi na partizanski strani, ki so bile dane iz iskrenega in čistega domoljubja (kljub temu, da so bile te žrtve pripomogle k uresničenju totalitarnih ciljev) zaslužijo vse priznanje, vendar pa žrtve v protiokupatorskem boju, dane z namenom prevzema monopolne oblasti po vojni, ne zaslužijo priznanja demokratične države, čeprav so seveda tudi one popolnoma upravičene do pietetnega odnosa.

Slovensko partizanstvo kot del jugoslovanskega partizanskega gibanja je bilo odporniško, ne pa tudi osvobodilno gibanje. Poleg političnih ciljev tega gibanja potrjuje to ugotovitev tudi ravnanje te vojske na terenu. Na primer, 15.3.1945 so partizani požgali vasi Žvirče, Hinje in Hrib pri Hinjah v Suhi Krajini ter pregnali prebivalce teh vasi z njihovih domov, kar se nekako ne spodobi za vojsko, ki naj bi se borila za narodno osvoboditev. Za Suho Krajino pravi neko partizansko poročilo iz začetka leta 1945 (omenjeno v knjigi Metoda Mikuža Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji), da je bilo v tej partizanstvu najmanj naklonjeni pokrajini na Slovenskem 80% prebivalstva na strani domobrancev, tako da je bil partizanski požig omenjenih vasi verjetno v zvezi s takim razpoloženjem prebivalstva. Prebivalci Suhe Krajine so na lastni koži občutili revolucionarne »ekscese« partizanskih »vojvod« že v času prvega »osvobojenega ozemlja« leta 1942 uvidevši, da »boj proti okupatorju« ni nič drugega kot maska za prikritje prevratniškega bistva »narodno-osvobodilnega gibanja« in marketinška zvijača za novačenje domoljubov za sodelovanje v komunističnemu revolucionarnemu projektu. Čeprav Suha Krajina ni bila karakteristična za celotno Slovenijo to vseeno kaže, da sta boj proti okupatorju in narodna osvoboditev ni nujno eno in isto ter da samorazglasitev vojske, ki se bori proti okupatorju za narodno-osvobodilno še ne pomeni, da jo ljudstvo, katerega sodba bi morala biti odločilna pri takih zadevah, tudi dejansko doživlja kot tako. To seveda ne pomeni obtoževanja vseh partizanov odgovornosti za uvedbo komunistične diktature v Sloveniji. Negativno vrednotenje vloge neke vojske ne pomeni obsojanja vseh njenih pripadnikov. Cilje neke vojske določa njeno vodstvo, za njih pa posamezni pripadniki ne nosijo odgovornosti. Poleg tega so pri presojanju ravnanja ljudi pomembni motivi in okoliščine, ki so navedle ljudi k določenemu ravnanju in ne toliko končni učinki njihovih dejanj na katere največkrat sami ljudje niso imeli vpliva. Obstajajo tri kategorije partizanov – tisti, ki so vstopili v partizansko vojsko neprostovoljno; tisti, ki so vstopili prostovoljno iz domoljubja; tisti, ki so vstopili v partizane prostovoljno, da bi se borili za uvedbo komunistične, oziroma socialistične ureditve. Tisti iz prve kategorije so bili najštevilnejši in so vključevali poleg prisilno mobiliziranih (mobilizacija vseh za boj sposobnih moških v partizane je bila razglašena septembra 1943, takoj po italijanski kapitulaciji, ko je bilo partizanov do 6 tisoč, dejansko pa je bila prakticirana že od začetka leta 1943, ob koncu vojne je po zaslugi te mobilizacije število slovenskih partizanov narastlo na 37 tisoč) tudi tiste, ki so se pridružili partizanom, da bi se izognili mobilizaciji v nemško ali (na Primorskem) v italijansko vojsko ali pa so bežali pred okupatorskim kolektivnim kaznovanjem celotnega ljudstva za partizanske akcije. Ti seveda ne morejo nositi odgovornosti za revolucijo. Izmed tistih, ki so se pridružili ali so podpirali partizansko gibanje prostovoljno, jih je večina to storila iz domoljubnih motivov in ti so bili največje žrtve partijske prevare. Ko so bili enkrat v partizanskih enotah so oni lahko spoznali, da to vojsko povsem obvladujejo komunisti, ki zasledujejo tudi načrte, ki presegajo zgolj bojevanje proti okupatorjem, vendar pa so bile možnosti izstopa (dezerterstva) iz partizanske vojske zelo omejene (le s pristopom k protipartizanskim formacijam, katerih pa v velikem delu Slovenije ni bilo, ali pa z begom iz Slovenije), po drugi strani pa se je mnogim zdel boj proti okupatorju najpomembnejša stvar, pomembnejša od družbene ureditve, ki bo uvedena po vojni, kar je razumljiv in legitimen način razmišljanja. Tretja kategorija je najmanj številna in je vključevala le predvojne komuniste, ne vseh komunistov ki so dočakali konec vojne. Večina jih je namreč v Partijo pristopila med vojno, ker so verjeli v osvobodilni značaj partizanstva, v partiji pa zaradi njene vloge v nastanku partizanstva videli »najnaprednejšo politično silo v zgodovini človeštva«. Krivično bi bilo tem ljudem, ki so bili ujetniki zgodovinskih okoliščin v času, ko se je v kratkem obdobju zgostilo preveč zgodovine, odrekati dobre namene pri njihovih odločitev. Tudi predvojnim komunistom je treba priznati, da jih pri zasledovanju cilja, ki je bil sicer totalitaren, niso gnali gmotni koristolovski interesi (biti komunist pred 2. svetovno vojno je bilo zvezano z žrtvami ilegalnega življenja), marveč so bili resnično prepričani v svoje zgodovinsko poslanstvo da kot avantgarda, ki ima v posesti poznavanje družbenih zakonitosti, vodijo delovno ljudstvo v brezrazredno družbo kot najpopolnejšo obliko družbene ureditve, ki zagotavlja najvišjo stopnjo sreče ljudem.

Seveda pa se dobri nameni ne morejo odrekati tudi protirevolucionarni strani, tudi njenemu »sodelovanju z okupatorjem« ne. Dogajanje v Sloveniji in Jugoslaviji med 2. svetovno vojno kaže, da kot odpor okupatorju še na pomeni tudi boja za narodno osvoboditev, prav tako tudi tako imenovana »kolaboracija« in »sodelovanje z okupatorjem« še ne pomeni nujno tudi protinarodnega ravnanja. Mimogrede, ali ni čudno da je lahko 80% prebivalcev nekega širšega področja, kot je Suha Krajina, podpiralo neko vojaško formacijo, ki naj bi bila »narodno-izdajalska« in nasprotovalo drugi, ki naj bi bila »narodno-osvobodilna«. Za besedami in frazami kot »kolaboranti«, »sodelavci okupatorjev« in »narodni izdajalci« se skriva opravičevanje upora proti demokratično izvoljeni vladi, nedemokratičnega prevzema oblasti s strani Partije in zločinov, ki so bili pri tem prevzemu storjeni ter odrekanje žrtvam teh zločinov pravice da se branijo. Z vztrajnim ponavljanjem teh neutemeljenih obtožb na račun slovenskih protikomunističnih sil ob hkratnem zamolčevanju vzrokov, ki so te sile prisilili h kolaboraciji se želi preusmeriti pozornost z dejstva, da je KP prišla na oblast na nelegitimen način in da je tako pridobljeno oblast izvajala na totalitaren način. Isti je namen poudarjanja protiokupatorskega boja partizanov ob hkratnem zamolčevanju, da je Partija vodila ta boj zato, ker je videla da v njem pot za osvojitev oblasti po izgonu okupatorjev, da ji za dosego tega cilja ne bi bilo treba zmagati na volitvah. S tem v zvezi je današnje ponarejanje zgodovine s strani slovenske postkomunistične levice hujše kot je bilo zavajanje njenih ideoloških predhodnikov med enostrankarskim sistemom 1945-1989. Namreč v tem obdobju je bil partizansko boj opredeljen kot »NOB in socialistična revolucija«, danes se poskuša ta dvojna narava partizanstva zanikati in zreducirati zgolj na »NOB«. Razumljivo, »socialistična revolucija« po padcu berlinskega zidu ni več nekaj ni nekaj s čimer bi se njeni udeleženci in njihovi idejni dediči v današnjem svetu lahko hvalili in poudarjanje »boja proti okupatorju« je edino kar jim ostane, da bi opravičili početje partizanov, ki pa je bilo usmerjeno proti interesom naroda, tako glede končnega cilja, taktike ki se je uporabljala za dosego tega končnega cilja in posledic, ki jih je proizvedlo.

Partiji tudi ni bilo mar za gmotno škodo in civilne žrtve povračilnih okupatorskih represalij zaradi partizanskih, to je njenih akcij. Nasprotno, sam Edvard Kardelj je v pismu Titu 2.8.1941 iz Zagreba, ko je grajal zadržanost nekaterih hrvaških komunistov do oboroženih akcij iz strahu pred represalijami nad civilnim prebivalstvom na koncu zapisal, da bodo šele okupatorsko nasilje pognalo množice neopredeljenega prebivalstva komunistom v naročje. Komunistična taktika pri dviganju »upora proti okupatorju« bi se lahko opisala kot »čim slabše, tem boljše«: čim hujše okupatorsko nasilje kot odgovor na partizanske akcije, tem več novih rekrutov v partijsko kontrolirano partizansko vojsko, bodisi kot prostovoljcev ali ubežnikov pred represalijami. Napadi na okupatorje so bili izvajani tudi s ciljem, da se za boj sposobni moški, kot najverjetnejše tarče okupatorskega maščevanja, v strahu pred tem maščevanjem pridružijo partizanom. Dražgoše so tipični primer te nemoralne taktike in zavestnega žrtvovanja civilnega prebivalstva za oblastniške cilje KP. Okupatorji pa so z neselektivnimi represalijami proti celotnemu prebivalstvu šli tej komunistični taktiki izdatno na roko.

Vprašanje kolaboracije z okupatorsko oblastjo

Obstaja več razlogov zakaj je bila tako imenovana »kolaboracija« oziroma »sodelovanje z okupatorjem«, h kateremu se je zatekla slovenska protirevolucija moralno in narodno opravičljivo, četudi ne nujno tudi politično oportuno dejanje. Najprej je treba povedati, da je sam izraz »sodelovanje z okupatorjem« pomensko zelo širok in bi bilo tudi ravnanje številnih privržencev partizanstva mogoče opisati s tem izrazom. Konkretno, v italijansko zasedenem delu Slovenije (tako imenovana Ljubljanska pokrajina) so Italijani leta 1941 prevzeli praktično domačo celotno javno upravo, vključno s policijo, ki pa sta dobili italijanske predstojnike. (Nemški okupacijski civilni aparat je bil kar se tiče sprejemanja slovenskih uslužbencev bistveno manj širokosrčen). Jasno je torej, da so vsi Slovenci zaposleni v teh službah, ki so imeli od okupatorja postavljene šefe, še kako »sodelovali z okupatorjem«. Tudi partizanski dokumenti razkrivajo, kako je v ljubljanski policiji delovala močna celica OF. Vendar pa ti slovenski policisti – privrženci OF, ki so v službi prejemali navodila italijanskih poveljnikov, niso veljali za »kolaborante«, za razliko od domobrancev, ki so imeli svoj častniški kader in katerim okupatorji niso poveljevali tako neposredno. Ugovor proti tej primerjavi bi lahko bil, da pač določene javne službe morajo delovati v vsakem času, ne glede na to ali je dežela okupirana ali ne, in da so zaposleni v njih, ki so proti svoji volji dobili okupatorske predstojnike, delovali v korist ljudstva kot uporabnikov teh javnih storitev ter zato njihovega delovanja ni mogoče imeti za nedovoljeno sodelovanje z okupatorjem. Z drugimi besedami, določeno sodelovanje civilnega prebivalstva z okupatorjem, ki efektivno nadzira določeno ozemlje, je za preživetje in kolikor toliko normalno življenje prebivalstva nujno, toda delovanje domobrancev in drugih »kolaborantov« ne sodi v to kategorijo sodelovanja z okupatorjem. Že, toda kdo ja ta, kateri posameznik, kateri organ ali katera organizacija, ki odloča kaj je »dovoljeno« in kaj »nedovoljeno« sodelovanje z okupatorjem in kje je ta tanka meja, kjer »dovoljeno sodelovanje« preide v »nedovoljeno kolaboracijo« oziroma »narodno izdajstvo«? To ključno vprašanje je postalo jabolko spora v okupirani Sloveniji med 2. svetovno vojno in se je navezalo na širše vprašanje, kdo je v vojnih razmerah okupacije, ko ni domače efektivne oblasti, pristojen da predstavlja okupiran narod in vodi narodno politiko. Stvar je v tem, da si je organizacija, ki je na Slovenskem odločala o teh vprašanjih, nasilno uzurpirala to pravico in to je sprožilo tako imenovano »nedovoljeno kolaboracijo« in državljansko vojno med Slovenci.

Vprašanje legitimnosti OF kot narodnega predstavnika in vzporedne oblasti na Slovenskem

Kot je znano je kot politični predstavnik partizanske vojske na Slovenskem nastopala Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF). Po šolski zgodovini naj bi to organizacijo ustanovili Komunistična partija Slovenije (KPS), krščanski socialisti, demokratični sokoli in kulturni delavci, ki so tvorili tudi ustanovne skupine OF vključene v izvršilni odbor OF, medtem ko so bile manj pomembne skupine, ki so pristopile k OF pozneje, kooptirane v Vrhovni plenum OF, oziroma Slovenski narodni osvobodilni odbor (SNOO), kot se je imenoval od septembra 1941. Dejansko pa je OF ustanovila KPS kot svojo transmisijo in jo ves čas vojne obravnavala kot tako, Dolomitska izjava je to le formalno potrdila. (Josip Broz je v pismu črnogorskemu partijskemu vodstvu januarja 1942 zapisal, da so »partizanski odredi in vse množične organizacije transmisije naše partije.«) Ostale ustanovne skupine, ki so s KPS sodelovale že v predvojnem Društvu prijateljev Sovjetske Zveze (sama OF je bila naslednik tega društva, kot je dejal Boris Kidrič) so tvorili večinoma disidentski posamezniki in skupine iz tradicionalnih političnih taborov, katere sta vodstvi teh dveh taborov izključili iz katoliških in liberalnih vrst zaradi spogledovanja s komunisti. Njihovi pogledi so se v veliki meri ujemali s komunističnimi in niso imeli praktično nič več skupnega s stališči taborov katerim so nekoč pripadali. V OF so igrali manipulativno vlogo, ki je bila večinoma omejena na potrjevanje in dajanje kvazilegitimnosti partijskim odločitvam, Partija pa je tudi odločala kdo sme te skupine predstavljati v OF, kar je razkril Boris Kidrič v začetku leta 1943, ko je zapisal, da bo Partija odstavila vodstvo krščansko-socialistične skupine, če ti ne bodo hoteli podpisati Dolomitske izjave in ga nadomestila s sebi lojalnimi krščanskimi socialisti, katere je že imela »v rezervi«. Na partijski konferenci v Cinku julija 1942 je Boris Kidrič takole opisal OF in odnose v njej: »Krščanske socialiste je treba kontrolirati, toda tako da ne ustvariš nemogočega ozračja v sodelovanju. Nek sodrug je rekel, da od njih nimamo nobene koristi. Če bi tako gledali, bi danes OF sploh ne imeli in bi jih morali prve mesece pognati. V čem imamo od njih korist? Da lahko pobijamo obrekovanja, da je OF samo komunistična stvar. Korist je, da pristanejo na linijo, ki jo predlagamo OF, da mi to linijo z njihovim pristankov izvajamo. Kdor tega ne vidi ni od osnovnega pomena OF nič razumel.« Glede na te besede je jasno zakaj niso komunisti skušali v svojo »vseljudsko organizacijo odprto za vse Slovence ne glede na politično ali drugačno prepričanje, ki želijo delovati za osvoboditev Slovenije od okupatorjev« pritegniti predstavnikov predvojnih političnih strank, ki so po volilnih rezultatih predstavljale veliko večino Slovencev. Poleg njihovega temeljnega nestrinjanja teh predstavnikov z nedemokratičnimi cilji in nemoralnimi metodami njihove »osvobodilne organizacije«, je bilo komunistom jasno, da se uveljavljeni politiki, izza katerih je stala otipljiva volilna baza, ne bodo pustili manipulirati in igrati vlogo sopotnikov avantgarde z enostavnim »pristajanjem na linijo, ki jo bodo potem komunisti z njihovim pristankom izvajali«. Za kaj takega so bili veliko primernejši politični izobčenci in marginalci, ki so bili v demokratičnem okolju obsojeni na vlogo večne opozicije in katerim je bila zmaga komunistične revolucije edino upanje da bodo lahko nekoč participirali pri oblasti. Kar zadeva reprezentativnost in s tem legitimnost OF je težko natančno določiti stopnjo njene podpore v ljudstvu, ker ni nikoli nastopila na svobodnih volitvah – med vojno jih iz razumljivih razlogov ni moglo biti, po vojni pa jih OF ni dovolila, kar kaže, da se jih je bala. Najbolj natančen kazalec so zato zadnje predvojne volitve decembra 1938. Na teh volitvah so se politične sile, ki so bile leta 1941 vklučene v OF, povezale v Slovensko združeno opozicijo (SZO), katere kandidati so bili vezani na listo Združene opozicije z nosilcem Vlatkom Mačkom. Ta lista Združene opozicije je v Dravski banovini (Sloveniji) dobila 20.9% glasov, od tega SZO okoli polovico. Torej, »napredne« politične sile, ki so bile 1941 vključene v OF so na zadnjih volitvah slaba tri leta pred tem uživale podporo ene desetine slovenskega volilnega telesa. Tudi vse druge predvojne volitve so pokazale marginalnost marksistične levice na Slovenskem. Kljub temu se je OF že jeseni 1941 s sklepi vrhovnega plenuma in v temeljnih točkah razglasila za edinega predstavnika in voditelja slovenskega naroda, izdala prve oblastne odloke (o narodnem davku in posojilu svobode), prepovedala pod grožnjo smrti vojaško organiziranje zunaj partizanskih vrst (četudi bi bilo namenjeno boju proti okupatorju) in napovedala prevzem oblasti po »narodni osvoboditvi«. Slovenska zaveza, vrhovni politični organ slovenske protirevolucije, ki se je po nastanku marca 1942 tudi oklicala za legitimno predstavnico slovenskega naroda, je ta svoj sklep utemeljila z rezultati predvojnih volitev, ki so v njej povezanim političnim skupinam podelili veliko večino glasov ter na temelju priznanja s strani mednarodno priznane jugoslovanske vlade v begunstvu, ki je Slovensko zavezo priznala kot vrhovnega političnega zastopnika Slovencev v domovini. Po drugi strani pa najvišji organ OF ni z ničemer utemeljil svojega odloka iz 16.9.1941 po katerem »OF za časa osvobodilne borbe edina predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na slovenskem ozemlju«. Z vidika demokratične legitimnosti te odločitve ni mogoče opravičiti, je pa razumljiva za marksistično-leninistično partijo, ki pravice do vladanja ne črpa iz mandata volilcev temveč iz poznavanja zgodovinskih zakonitosti, ki daje tej »avantgardi delavskega razreda« dolžnost da vodi »ljudske množice« v »brezrazredno družbo« kot »najnaprednejšo obliko družbene ureditve in cilj človeške zgodovine«. Seveda je politični pluralizem, kjer ljudstvo določa kdo mu bo vladal, popolnoma nezdružljiv s tako koncepcijo, katere bistvo je, da avantgarda vodi ljudstvo v raj na zemlji in zato ne potrebuje privolitve tega ljudstva, še najmanj nekih svobodnih volitev kot sestavine »meščanske demokracije«. Taka sprevržena ideologija, v popolnem nasprotju z evropsko demokratično tradicijo, je navdihovala OF, tudi nekomunistične sopotnike Partije v njej. Povsem logično je bilo v istem odloku razglašeno »vsako organiziranje izven okvira Osvobodilne fronte slovenskega naroda v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo.«

Nekdo bi lahko odvrnil, da je bilo javno mnenje med 2. svetovno vojno drugačno kot pred njo in da je tedaj OF kot organizacija, ki se je borila za narodno osvoboditev, uživala večinsko podporo naroda in bila tako upravičena do narodnega predstavništva. Veliko se govori, da je bila večina ljudi med vojno na partizanski strani, da bi se tako podelila legitimnost partizanskemu gibanju in komunistični oblasti po vojni, toda ključni problem tistih, ki to trdijo je da ne morejo dokazati te svoje trditve. OF je res po vsej verjetnosti med vojno uživala večjo podporo kot vanjo vključene politične skupine na zadnjih volitvah pred vojno, vendar zaradi odsotnosti volitev v vojnem času ni bilo mogoče natančno izmeriti kolikšna je bila ta podpora, ali je bila večinska ali ni bila, ko pa je po koncu okupacije to bilo mogoče storiti pa OF ni dopustila svobodnih volitev, kar daje slutiti, da ni bila prepričana v to, da dejansko uživa večinsko podporo ljudstva. Vsekakor izid vojne ni nikakršen dokaz, da je OF uživala večinsko podporo slovenskega naroda. Poleg tega podpora OF ni bila enaka med celo vojno, marveč je oscilirala. Veliko vprašanje je, ali je jeseni 1941 večina Slovencev sploh vedela za obstoj OF (takratni mediji, ki so bili pod okupatorsko cenzuro o njej niso poročali, šele avgusta 1941 pa se je počasi začela oblikovati njena terenska mreža), kaj šele da bi jo podpirala. Vsekakor pa program OF, tudi če bi šlo zgolj za boj proti okupatorju brez njegove instrumentaliziranosti za revolucionarni projekt, ni mogel dati tej organizaciji legitimnosti, ki jo lahko podeli le ljudska podpora. Ker le-te v tistem trenutku ni bilo mogoče nedvoumno ugotoviti so bili najbolj merodajni rezultati zadnjih volitev, vsekakor pa nobena organizacija, ki ni vklučevala tudi zmagovalcev teh volitev ni imela nobene moralne pravice terjati narodnega predstavništva, še manj pa se razglasiti za vzporedno oblast, kar vključuje tudi zahtevo po pokorščini in žrtvovanju od celotnega prebivalstva ter uporabo prisilnih sredstev proti tistim, ki odločitev oblasti ne spoštujejo. Organizacija brez širokega ljudskega mandata, kot je bila OF, je smela terjati lojalnost in podporo le od svojih članov in privržencev, in ni imela nobene pravice uporabljati nasilja proti tistim, ki njenih odločitev niso hoteli spoštovati. Po drugi strani pa je imela taka organizacija dolžnost, da je vodila akcije proti okupatorjem na način, ki ni izpostavljal neprivržencev te organizacije okupatorskim represalijam.

OF ni izpolnila nobene od teh obveznosti, kot tudi ne partizansko gibanje v drugih delih Jugoslavije, kateremu je bila OF podrejena. In prav to kršenje pravil demokratičnega fair-playa v vojnih razmerah s strani OF je bil ključni razlog za »kolaboracijo« in državljansko vojno pri nas. S kakšno pravico je OF zahtevala od vsega prebivalstva, da plačuje »narodni davek« zanjo, kar je OF zaukazala že septembra 1941, četudi je res da se je praktično uveljavljanje tega odloka začelo precej pozneje in selektivno (»obdavčeni« so bili predvsem in najbolj nasprotniki partizanstva), predvsem v odvisnosti od moči aparata OF, da plačilo tega davka tudi izterja. In kaj so lahko storili tisti, ki niso hoteli financirati organizacije s katero se niso strinjali in bili zaradi tega deležni njenih groženj ter kazenskih ukrepov. Običajno je za obdavčenje pristojen parlament ali kako drugo legitimno telo in sam parlamentarizem se je razvil iz načela »ni obdavčenja brez predstavništva«, tu pa si je to pravico vzela neka organizacija, ki ni imela demokratičnega mandata. Mafija deluje po načelu »daj denar, sicer te ubijemo«. Sploh, po kakšni logiki je bilo ljudstvo dolžno slediti neki improvizirani odporniški organizaciji z revolucionarnimi cilji, ne pa mednarodno priznani vladi v kateri so bili tudi iz volitev izhajajoči slovenski predstavniki. Odloku o narodnem davku so sledile še številne odločitve nastajajoče partijske »ljudske oblasti«, ki so bile obvezujoče za vse prebivalstvo, med katerimi je bila najpomembnejša tista o obvezni mobilizaciji v partizansko vojsko iz septembra 1943. Neželjeni učinek tega odloka je bil tudi ta, da je pospeševal rekrutacijo tudi v protipartizanske vojaške enote, kamor so se morali zateči tisti, ki se niso hoteli odzvati pozivu za vstop v partizane, a drugače tega ne bi storili. Po drugi strani pa ni obstajal demokratični nadzor nad akcijami partizanske vojske. O teh akcijah je odločala Partija, ki ji ni bilo mar za povračilne ukrepe okupatorjev na civilnim prebivalstvom, katerega ni bila sposobna in ga tudi ni želela zaščititi pred okupatorjevim maščevanjem (vsaj ne v prvem obdobju, ko so ubežniki pred okupatorskim nasiljem predstavljali pomemben vir rekrutov za partizansko vojsko). Tu se znova postavlja vprašanje, kaj so lahko storili tisti, ki niso želeli biti žrtev okupatorskih represalij kot povračilo za dejanja organizacije s katero se niso strinjali. To vprašanje vzporedne oziroma neuradne oblasti (če vzamemo, da je bila okupatorska oblast uradna) nad narodom v vojnih razmerah je bilo ključno za izbruh državljanske vojne pri nas. Nesoglasja med 2. svetovno vojno na Slovenskem so bila povezana z vprašanjem »timinga« začetka oboroženega odpora proti okupatorju in ureditve Slovenije po vojni, katero je ena stran brez legitimne podlage začela uvajati že med vojno. Nesporazumi glede prvega vprašanje niso imeli potenciala, da privedejo do oboroženega konflikta, če ne bi bilo spora glede drugega vprašanja. Komunisti so se ne le borili za svojo diktaturo po vojni, marveč so to diktaturo začeli, preko OF ki si je vzela oblastne pristojnosti, vsiljevati slovenskemu narodu že med vojno. Nasprotniki komunizma niso bili le soočeni s perspektivo uvedbe komunizma po vojni v primeru zmage OF in partizanov, marveč je komunistična vzporedna oblast že med vojno terjala pokorščino in sodelovanje od njih v nedemokratičnem projektu.

Res je, da je oboroženi protiokupatorski boj večjega obsega težko izvedljiv ob zgolj prostovoljnem sodelovanju prebivalstva (na primer, težko si je predstavljati dolgotrajno prehranjevanje večje vojaške enote zgolj s prostovoljnimi darovi prebivalcev v vojnem času ko vlada splošno pomanjkanje), kot je tudi zelo težko preprečiti, ob brutalnem okupatorju, da ne bi posledice odporniških akcij prizadele tudi neprivržencev odporniškega gibanja. Toda to ne opravičuje komunistov. Če pač niso mogli dobiti podpore političnih sil, ki so predstavljale večino slovenskega naroda, za svojo strategijo takojšnjega in brezpogojnega boja proti okupatorju, so bili dolžni omejiti svojo dejavnost na obseg, ki so ga omogočali prostovoljni prispevki in ki ni ogrožal neprivržencev, četudi s tem ne bi mogli postaviti močne vojske, s katero bi potem prevzeli oblast. Prav lahko bi komunisti vodili svojo odporniško organizacijo ne da bi hkrati prevzeli tudi oblastne ingerence in veliko odporniških gibanj (tudi komunističnih) v Evropi je delovalo na ta način in če bi tako ravnali, do oborožene »kolaboracije« njihovih nasprotnikov z okupatorjem ne bi prišlo. Le odporniška organizacija z nesporno legitimnostjo, v kateri bi bile zastopane politične sile ki nedvomno in preverljivo izražajo politično voljo prepričljive večine prebivalstva, je imela pravico terjati sodelovanje (materialno-finančno, kadrovsko, obveščevalno itd) vsega prebivalstva in biti hkrati upravičena do akcij, ki bi lahko povzročile žrtve med civilnim prebivalstvom ob hkratnem naporu za minimiziranjem teh žrtev. Komunistična OF definitivno ni bila takšna organizacija.

»Kolaboracija« zaradi samoobrambe pred nasiljem nelegitimne revolucionarne oblasti

KPS je mislila, da ji je s tem, ko se bojevala proti okupatorju dovoljeno: da si prigrabi narodno predstavništvo brez demokratičnega mandata; da se okliče za vzporedno narodno oblast brez volitev; da kot »ljudska oblast« sme terjati pokorščino od vsega prebivalstva; da sme uporabiti silo proti tistim, ki nočejo ubogati njenih odlokov; da razglasi tiste, ki si drznejo postaviti po robu njenemu »osvobodilnemu« nasilju in ki bi jo pri njenem pohodu na oblast utegnili ovirati za »narodne izdajalce« in da ima pravico odločati o življenju in smrti teh ljudi. Razglašanje svojih nasprotnikov za »narodne izdajalce« kaže na totalitaren vzorec razmišljanja komunistov po načelu »narod smi mi«, kar je še huje od znanega absolutističnega reka Ludvika XIV »država sem jaz.«. Tudi drugače so komunisti stalno sebe istovetili z narodom, od katerega niso nikoli dobili mandata na volitvah, in to na zunaj kazali s stalno uporabo pridevnikov »ljudski« in »naroden«, kot »ljudska« oblast, »narodno-osvobodilna« vojska, »narodno-osvobodilni« odbori (organi komunistične oblasti na »osvobojenih ozemljih«), krajevni »ljudski« odbori (povojni lokalni organi oblasti), Oddelek za zaščito naroda (OZNA, komunistična tajna policija) itd. Prebivalci, katere je eksistenčno ogrožala ta organizacija so imeli pravico do samoobrambe pred terorjem revolucionarnih samozvancev in lažnih osvoboditeljev. Za obrambo svojih življenj in premoženja so se ti ogroženi prebivalci imeli pravico obrniti na okupatorske oblasti, ki so po mednarodnem pravu odgovorne za usodo civilnega prebivalstva na začasno zasedenem ozemlju. To je podobno primeru gospodarja, katerega domačijo so v času okupacije njegove dežele napadli razbojniki ter se je obrnil na najbližjo posadko okupatorske policije za pomoč in nato skupaj s temi »okupatorji«, ki so intervenirali, odgnal napadalce. Nesprejemljivo in celo nečloveško bi bilo tega človeka, ki se je obrnil na pomoč k okupatorski policiji (ali vojski), ker pač ni bilo domače policije, zato zmerjati za »narodnega izdajalca«, njegov poziv na pomoč in skupno obrambo domačije pa za nedovoljeno »kolaboracijo«, hkrati pa zamolčati okoliščine v katerih je do te »kolaboracije« prišlo. Jasno je, da takšen način prikazovanja primera v bistvu pomeni podporo napadalcem in njihovemu kriminalnemu dejanju. Tudi če bi se ti napadalci drugače »borili proti okupatorju« jim to ne daje za pravico da napadejo nedolžnega človeka samo zato ker morda noče sodelovati z njihovo organizacijo (recimo noče prispevati denarja ali gmotnih dobrin zanjo), niti dejstvo da je bil napaden od »borcev proti okupatorju« ne prepoveduje žrtvi, da se brani pred temi samooklicanimi »borci za svobodo« in išče zunanjo pomoč, od kogarkoli že, za svojo obrambo. To ni zgolj prispodoba, temveč verodostojen opis okoliščin, ki so privedle do »kolaboracije« nasprotnikov komunizma z okupatorji in državljanske vojne med Slovenci. Partizansko nasilje proti dejanskim ali namišljenim nasprotnikom OF je bilo otipljiva realnost in je moralo izzvati reakcijo nasprotne strani. Po raziskavi »Žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje«, ki se opravlja na Inštitutu za novejšo zgodovino so partizani spomladi in poleti 1942 (neposredno pred začetkom »oborožene kolaboracije« protirevolucionarjev z okupatorji) na »osvobojenem ozemlju« na Dolenjskem in Notranjskem, ubili okoli 600 civilistov in ta številka še ni dokončna. Čeprav so navzven partizani opravičevali te uboje, češ da gre za ovaduhe, »organizatorje bele garde« in druge »sodelavce okupatorja«, pa zaupna korespondenca partizanskih prvakov dokazuje, da so bili med njimi tudi »razredni sovražniki«, celo zavezniki partije, in druge posamezniki, ki jim ni bilo mogoče očitati kolaboracionističnih »grehov«, kateri so bili gotovo v veliki meri samoobrambna reakcija tistih, ki jih je ogrožalo partizansko nasilje. Celo Kardelj je v enem svojih pisem iz tistega časa priznal, da so partizani okoli Mirne in Mokronoga počenjali »svinjarije«. To je bil kontekst v katerem je prišlo do oboroženega nastopa protirevolucije na Slovenskem v samoobrambnem zavezništvu z itali
_________________
Hja,prjatu,če bi ti jaz povedu kako je v Rusiji ,bi bil ti na drugi strani,bi bili naš sovražnik,te sedaj ne bi bilo...

Ivan Maček - Matija

mala malca · Pridružen/-a: 07.11. 2006, 04:56 Prispevkov: 17767

To je bil kontekst v katerem je prišlo do oboroženega nastopa protirevolucije na Slovenskem v samoobrambnem zavezništvu z italijanskimi okupatorji z nastankom vaških straž poleti 1942 in do izbruha državljanske vojne med Slovenci. Tu so tudi korenine tolikokrat pogrevane »kolaboracije«, ki se uporablja za demonizacijo protikomunističnega tabora v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Tisti, ki obsojajo protikomuniste za »sodelovanje s okupatorjem« očitno mislijo, da so bili oni dolžni mirno gledati in ne braniti se pred temi »svinjarijami«, katerih žrtve so bili, samo zato ker so se povzročitelji teh »svinjarij« »borili proti okupatorjem«.

Obtoževanje domobrancev za »kolaboracijo« ob istočasnem zamolčevanju vzrokov, ki so privedli do te kolaboracije je podobno zmerjanju napadenega človeku, ki je v samoobrambi ubil napadalca, češ da je morilec ob hkratnem zamolčevanju dejstva, da je bil ta »morilec« poprej napaden od te iste »žrtve«. Kriminalizacija žrtve pa ni nič drugega kot solidariziranje s kriminalcem in kriminalom. To ne pomeni, da so bili vsi partizani, niti vsi komunisti, kriminalci, prav tako ni mogoče njihovega početja enostavno generalizirati kot kriminal, vendar pa je dejstvo, da je njihovo ravnanje, ki ga ni mogoče opravičiti z demokratičnimi, moralnimi ali narodnimi razlogi povzročilo odgovor nasprotne strani, ki se ji neupravičeno pripisuje protinarodni značaj. Vsekakor ni bila nobena »narodna dolžnost« protikomunistov, ki so videli v teh partizanskih zločinih komunistično revolucijo na delu, da s prekrižanimi rokami čakajo, da bodo še oni prišli na vrsto. Treba je tu dodati, da so tako imenovani »levičarski odkloni« na tem prvem »osvobojenem ozemlju« pomladi in poleti 1942 (v istem obdobju je prišlo do podobnega »sektašenja« tudi na nekaterih »osvobojenih ozemljih« drugod po nekdanji Jugoslaviji) povzročilo veliko politično škodo partizanom (prebivalstvo, ki so ga tedaj odtujili, jim je ostalo nenaklonjeno do konca vojne), tako da je partijsko vodstvo sprejelo odločitev, da je do konca vojne treba prenehati s prehajanjem v »drugo etapo« in ustaviti »razredni boj« (na to je vplivalo tudi spoznanje, da leta 1942 še ne bo konca vojne, kot tudi formalno potrjeno sovjetsko-britansko zavezništvo), in iz »osvobojenih ozemljih«, ki so bila oblikovana v nadaljevanju vojne, ni poročil o partizanskem nasilju v obsegu kot se je to dogajalo na dolenjskem in notranjskem podeželju spomladi in poleti 1942.

Seveda je uboj sočloveka sam po sebi zločinsko in vsega obsojanja vredno dejanje, toda v primeru samoobrambnega reševanja lastnega življenja lahko postane tudi tako dejanje opravičljivo. Sodelovanje oziroma »kolaboracija« z okupatorjem lahko preseže meje sprejemljivega in postane moralno zavrženo ter v skrajnem primeru morda tudi narodno-izdajalsko početje, toda v določenih okoliščinah lahko kolaboracija, ki bi bila drugače nespremljiva, postane legitimna. Na Slovenskem so med 2. svetovno vojno nastopile prav takšne okoliščine zaradi dejavnosti Partije. Če bi bila leta 1945 vzpostavljena pluralistična demokracija, pravna država in spoštovanje človekovih pravic, potem bi partizanski boj zaslužil oznako NOB in v tem primeru bi sodelovanje z okupatorjem v boju proti takemu, resnično osvobodilnemu gibanju, dejansko vsega obsojanja vredno dejanje. Če pa je prišlo do vojaške »kolaboracije« z okupatorjem zaradi boja proti samooklicanemu »osvobodilnemu« gibanju, ki se je borilo za totalitarno ureditev v kateri se kršijo temeljne človekove pravice in je to gibanje kršilo te pravice svojim političnim ali »razrednim« nasprotnikom že v času vzpona na oblast, pardon »boja proti okupatorju«, potem je bila taka »kolaboracija« legitimna, »osvobodilni boj« kot sredstvo za dosego nedemokratičnega cilja pa je postal nelegitimen. Kolaboracija z okupatorjem je dejanje, ki se v določenih primerih resnično sankcionira v demokratičnih ureditvah. Toda prav tako se v teh ureditvah sankcionira tudi upor proti legitimni izvoljeni oblasti, nasilen prihod na oblast brez volitev in uvedba diktatorske oblasti, tako v mirnodobnem času kot v obliki vzporedne oblasti v vojnem času. In ni težko ugotoviti, kaj od tega je bilo na Slovenskem med 2. svetovno vojno vzrok in kaj posledica ter kdo je bil za kaj od tega odgovoren. S tem v zvezi je treba opozoriti na bistveno razliko med odporništvom in kolaboracijo v Sloveniji (in drugih okupiranih delih Jugoslavije) ter drugimi okupiranimi evropskimi državami. Namreč tudi v teh državah so se komunistične partije po nemškem napadu na SZ odzvale klicu »domovine socializma« in začele ustanavljati odporniška gibanja. Vendar pa so se te partije – sekcije Kominterne, navajene na disciplinirano izvrševanje navodil svoje moskovske centrale po načelu »demokratičnega centralizma«, tudi držale smernic, da sedaj ni čas za »socialno revolucijo«, temveč izključno za osvobodilni boj proti fašizmu v povezavi z vsemi drugimi domoljubnimi silami. Pač, SZ je leta 1941 trda predla na bojišču in si je želela razbremenitve pritiska, kar je lahko najučinkoviteje zagotovil skupni nastop vseh protifašističnih sil, medtem ko bi revolucija rušila enotno protifašistično fronto in tako dejansko koristila Nemcem. Po drugi strani pa si Stalin tudi ni mogel privoščiti zaostrovanja odnosov z zahodnimi zavezniki zaradi netenja svetovne revolucije. KPJ na čelu z Josipom Brozom je bila edina sekcija, ki se teh navodil ni držala, marveč je v vojni prepoznala enkratno priložnost za ugrabitev monopolne oblasti in sklenila to priložnost tudi izrabiti, ne glede na interese »domovine socializma«. Razdor med Titom in Stalinom, ki je postal javen leta 1948, se je tako začel že leta 1941. Znane so depeše Kominterne naslovljene na KPJ, v katerih ta izraža nasprotovanje partizanskim simbolom in poimenovanju (nekaterih) partizanskih brigad za »proletarske«, a je Tito ta opozorila ignoriral. Po drugi strani pa za francoske komuniste ni bil problem vključiti svojo odporniško organizacijo v Narodni svet odpora pod vodstvom »reakcionarnega« (tak pridevnik so zanj uporabljala javna občila pri nas v prvih letih po vojni) generala De Gaulla. (Komunistična revolucija v Franciji itak ni bila mogoča, ker je bilo znano, da se bodo na njeni obali izkrcale anglo-ameriške sile). V Grčiji bi komunisti s svojim odporniškim gibanjem lahko prevzeli oblast po odhodu nemških sil jeseni 1944, a tega niso storili, ker jim je Stalin tako naročil, čeprav je Tito grške komuniste nagovarjal naj, tako kot on, ne spustijo kraljevske begunske vlade in britanskih sil v državo (Stalin se je odpovedal sovjetizaciji Grčije, da je lahko dobil zahodno privolitev, oziroma nenasprotovanje, za sovjetizacijo ostale vzhodne Evrope, zlasti Poljske). Ne drži teza, da so protikomuniste toliko motili komunisti, da so se proti njim raje povezali s tujimi okupatorji kot pa, da bi sodelovali v »NOB«, katerega so vodili domači komunisti. Ni bilo toliko sporno samo odporništvo komunistov, kot pa vzporedna oblast, ki so jo komunisti hkrati s tem odporništvom uvajali ter njihova napoved, da bodo po vojni prevzeli oblast. Če bi jugoslovanski komunisti vodili odporniško gibanje na način kot je to od njih zahtevala Kominterna in se ne bil šli »socialne revolucije« v času tuje okupacije, zanesljivo ne bi prišlo do »kolaboracije« v obliki kot se je zgodila.

Revolucionarni značaj jugoslovanskega partizanstva je bil ključnega pomena za njegovo množičnost, daleč večjo kot pri drugih odporniških gibanjih v Evropi. Po eni strani so bili komunisti v drugih evropskih državah manj zavzeti za boj, ki je imel za cilj zgolj razbremenitev Sovjetske Zveze, kot pa jugoslovanski komunisti, ki so se borili predvsem za svojo oblast. Po drugi strani pa je dejstvo, da komunistična odporniška gibanja v drugih državah niso terjala sodelovanja celotnega prebivalstva (ker bi bilo to nezdružljivo z odpovedjo revolucionarnemu projektu), zoževalo njihovo logistično zaledje in s tem omejevalo njihovo množičnost (kot tudi razširjenost kolaboracije), medtem ko jugoslovanski komunisti niso imeli tovrstnih zadržkov, kot so k množičnosti njihovega gibanja prispevale tudi namerno izzivane okupatorske represalije nad civilnim prebivalstvom in posledičen beg prebivalstva pod partizansko zaščito. Skratka, komunistična revolucija, ki je bila cilj jugoslovanskega odporniškega gibanja je (poleg specifične večnacionalne sestave prebivalstva in medvojne razkosanosti Jugoslavije) proizvedla mnogo več »borcev proti okupatorju«, a tudi mnogo več »kolaboracionistov« kot nerevolucionarno odporništvo v drugih evropskih državah. Pomembno je tudi omeniti, da si je Partija želela kolaboracije svojih nasprotnikov z okupatorji. Cilj partijske politike je bil povzročiti tako diferenciacijo v narodu, ko bi ostali le še dve izbiri: komunisti ali okupatorji. Način za dosego te diferenciacije je bila radikalizacija ciljev in sredstev partijskega odporniškega gibanja (zaostrovanje »razrednega boja«, prehajanje v »drugo etapo«, to je v »socialno revolucijo«) ter ustrahovanje neubogljivih skupin in posameznikov, da bi se le-ti zatekli k okupatorju po zaščito. Komunisti so se bali konkurenčnih političnih skupin, ki ne bi sodelovale z okupatorjem, najbolj pa jih je bilo strah morebitnega odporništva teh skupin. Zato so storili vse za razbitje teh organizacij z diferenciranjem teh organizacij od znotraj na tiste njene člane, ki so bili pripravljeni prestopiti k njim in na ostale, ki so se bili pripravljeni povezati z okupatorji. Ohranjena so navodila partijskih prvakov svojim podrejenim naj ne dovolijo, da bi se tako imenovana sredina, to je tiste organizacije in posamezniki, ki se niso hoteli pridružiti niti OF niti protirevolucionarni strani, konsolidirala in pridobila na vplivu ter naj se v ta namen izzove proces diferenciacije v njenih vrstah. Kardelj je v svojem pismu iz začetka leta 1943, v pričakovanju skorajšnje kapitulacije sil osi, ukazal svojim podrejenim naj storijo vse, da ne bi prišlo do morebitnega spopada »bele garde« z Italijani, marveč naj poskrbijo, da bo »be-ga« do konca sodelovala z okupatorji, »ker bo na ta način uničena od Angležev in Američanov, ki si jih ta reakcija želi za jutrišnji dan.« Dušan Pirjevec, medvojni partizanski politkomisar in povojni literarni zgodovinar, je v svojem dnevniku napisal, da je KP namerno izzvala državljansko vojno. Vsa ta dejstva zanikajo trditev, da sta si KP in OF prizadevali vključiti v »boj proti okupatorju« vse domoljube in, da so bila vrata »narodno-osvobodilnega gibanja« odprta za vse ljudi »ne glede na politično ali drugo prepričanje.« V partizanih in OF je bilo mesta le za tiste domoljube, ki so priznavali Partiji »vodilno vlogo« v slovenski družbi, tiste, ki pa tega niso hoteli storiti si je Partija prizadevala potisniti v naročje okupatorja, ker je bil to najzanesljivejši način za njihovo politično uničenje.

»Kolaboracija« zaradi samoobrambe pred okupatorskimi represalijami

Ljudje, ki se niso strinjali s KPS so se znašli med kladivom in nakovalom. Po eni strani jih je komunistična OF silila, da sodelujejo v njenem totalitarnem projektu, zamaskiranem z »bojem proti okupatorju« in jih terorizirala če tega niso hoteli storiti, po drugi strani pa so bili med žrtvami okupatorskega kolektivnega kaznovanja celotnega ljudstva za dejanja organizacije s katero se niso strinjali. Ta organizacija brez demokratičnega mandata ne le ni bila sposobna zavarovati prebivalstva pred okupatorjevimi represalijami, marveč si je tega kolektivnega kaznovanja tudi želela (kot to dokazuje prej omenjeno Kardeljevo pismo), ker ji je zagotavljal rekrutacijo ubežnikov pred tem kaznovanjem v njeno vojsko. Toda protikomunisti so imeli vso pravico zavrniti biti žrtvena jagnjeta za cilj komunističnega prevrata in sprejeti ukrepe, da bi bile represalije, če že morajo biti, omejene na člane in privržence partizanstva, oni pa izvzeti iz njih. S tem, ko so se obrnili na okupatorje za orožje in dovoljenje za vojaško organiziranje s ciljem samoobrambe pred partizanskim nasiljem in s tem stopili v vojaško zavezništvo z okupatorjem, so se zavarovali pred tem okupatorjevim kaznovanjem za partizanske akcije in tako reševali svojo prostost, življenja in imetje.

Tudi iz partizanskih dokumentov je razvidno, da je oboroženi nastop slovenske protirevolucije, ki se je približno ujemal z veliko italijansko (roško) ofenzivo proti »osvobojenemu ozemlju«, imel pozitivne učinke za civilno prebivalstvo. Kot izpričujejo ti dokumenti se je po ustanovitvi vaških straž, ki so jih Italijani legalizirali kot Prostovoljno protikomunistično milico (MVAC – Milizia volontaria anticomunista), bistveno zmanjšalo italijansko nasilje proti civilnemu prebivalstvu. V prvi fazi ofenzive so Italijani sistematično požigali vasi in odganjali celotno prebivalstvo, prepuščeno od partizanov na milost in nemilost okupatorju, v internacijo (na Rab in v Gonars). V nadaljnih fazah ofenzive so na področjih, kjer je prišlo do oblikovanja MVAC, ti požigi in množične deportacije ponehale, italijanski teror pa je postal bolj selektiven in usmerjen le proti privržencem partizanstva. Seveda partizanskemu vodstvu to ni bilo po volji, bolj mu je ustrezalo, da celoten narod »solidarno« trpi zaradi njihovih dejanj, vendar pa to ne more spremeniti dejstva, da so od »osvobojenih« vasi iz katerih so se nato umikali »borci za svobodo« ostajala pogorišča, medtem ko je »narodno izdajstvo« marsikomu (ne le protikomunistom) ohranilo dom in ga rešilo trpke usode izgnanstva ali begunstva.

»Kolaboracija« zaradi zavarovanja demokracije v Sloveniji po vojni

Mogoče bi kdo dejal, da so komunisti res preko boja proti okupatorju želeli priti na oblast, da pa je bil nedemokratični sistem, ki je zavladal v Sloveniji leta 1945 vseeno manjše zlo od nacizma, ki je slovenski narod obsodil na smrt. Protikomunisti se po tej logiki ne bi smeli proti komunizmu boriti v zavezništvu z nacizmom, ki je bil absolutno zlo za slovenski narod, veliko večje zlo od komunizma. Res je, da je bil sistem, ki so ga komunisti uvedli leta 1945 manjše zlo od nacističnega sistema iz obdobja 1941-1945. Po drugi strani pa je treba reči, da je bil sistem, ki je bil uveden leta 1945 velik korak nazaj v pogledu demokracije, državljanskih svoboščin in človekovih pravic v primerjavi s sistemom iz leta 1940. Če bi bilo treba izbirati med nacionalsocializmom in komunizmom, potem ni dvoma, da bi se bilo treba med tema slabima alternativama treba odločiti za komunizem, ki je sicer bil totalitaren, a ne tudi raznarodovalno-genociden. Toda ta alternativa je bila med 2. svetovno vojno le navidezna. Nasprotniki komunizma so imeli utemeljen razlog za nasprotovanje partizanstvu tudi v tem, ker so se bali da bo njegova zmaga rezultirala v uvedbi sistema podobnega tistemu v SZ. Zločinski značaj sovjetskega režima je bil tedaj dobro poznan in druščina iz Društva prijateljev Sovjetske Zveze, ki je tvorila tudi jedro poznejše OF, je pokazala le svojo skrajno ideološko slepoto, ko je vsa kritična in pogosto šokantna poročila o položaju v tej »deželi delavcev in kmetov«, v kateri delavci niso imeli pravice do stavke, kmetje pa ne do zemlje, razglašala za »laži protiljudske reakcije«, odsotnost tekmovalnih volitev in obstoj le ene dovoljene stranke pa imela za »oblast delavskega razreda« in »višjo stopnjo demokracije« od »buržoaznega parlamentarizma« v katerem so oni živeli. Vendar pa se je že pred vojno vedelo za montirane politične procese, za vsemogočno tajno policijo NKVD in njen zapor na moskovski Lubianki, za kolektivizacijo kmetijstva in »likvidacijo kulakov kot družbenega razreda« ter spremljajočo smrt milijonov od lakote v Ukrajini 1933, za delovna taborišča po Sibiriji, v katerih je v stanju državnih sužnjev umiralo na milijone teh »kulakov« in drugih »sovražnikov ljudstva«, za zatrtje verskega življenja z zaprtjem večine duhovnikov in porušenjem ali spremembo namembnosti večine verskih objektov in druge stvari iz Sovjetije o katerih je obširno poročalo predvojno katoliško in liberalno časopisje. Logično je bilo pričakovati, da bo vsaj delček tega »raja za proletarce« prinešen tudi v Sloveniji, če v njej prevzame absolutno oblast stranka, ki je v svojem razglasu iz konca aprila 1941 opisala SZ kot »otok sreče in svobode, blagostanja, življenske radosti in bratstva njenih narodov«. Res je, da je bil komunizem kot je bil potem uveden po zmagi »NOB« na Slovenskem precej mehkejši od stalinističnega v SZ, toda pred vojno je bil poznan le en tip komunizma, in to sovjetski, in tedaj še ni bilo znano, da obstaja »več poti v socializem«. Logično je bilo pričakovati da bo prav ta, sovjetski, tip komunizma (ali socializma, če se natančneje držimo marksističnega »zakona o razvoju družbe«) uveden v Sloveniji, če zmagajo partizani, tem bolj, ker je celo »vseljudska organizacija« OF v svoji Dolomitski izjavi zapisala, da je »za slovenski narod edino pravilna pot, ki jo je prehodil veliki ruski narod«.

Gledano iz tega zornega kota se lahko razume drža nekaterih protikomunistov, ki so v zmagi domačega komunizma videli tako hudo nevarnost, da se jim je zdela v taktična (v smislu izkoriščanja okupatorja in njegovih virov za dosego svojih ciljev) in začasna »kolaboracija« z okupatorji sprejemljivo manjše zlo, da bi se ta velika nevarnost za slovenski narod preprečila. Smisel njihovega »sodelovanja z okupatorji« ni bil, da se okupatorje razbremeni in jim pomaga v njihovem vojnem naporu, temveč, da se preko sodelovanja z njimi od njih dobi orožje za vojaško formacijo, ki bi po kapitulaciji in odhodu okupatorjev ostala v Sloveniji in preprečila komunistom sovjetizacijo ter zagotovila demokratično ureditev v povojni Sloveniji. Ko se govori, da so protikomunisti s tem, ko so se zaradi boja proti komunistom odločili za sodelovanje z okupatorji, izbrali večje zlo, se ne upošteva, da so protikomunisti videli navzočnost okupatorjev na slovenskih tleh le kot začasno (do kapitulacije teh okupatorjev) in svojo »kolaboracijo« z njimi prav tako, medtem ko so so bili prepričani, da se bo komunizem, če bodo partizani zmagali, vgnezdil na oblasti za praktično neskončno dolgo (komunisti sami so bili prepričani, da je komunizem najvišja in zadnja faza v razvoju človeštva) in niso vedeli za možnost njegovega mirnega »sestopa z oblasti« čez nekaj desetletij. Mnogim se je tako zdela začasna okupacijska ureditev (zlasti v italijanski zasedbeni coni) manjše zlo od ureditve sovjetskega tipa, za katero so utemeljeno verjeli, da bo uvedena v Sloveniji v primeru zmage partizanov. Tudi primeri iz sveta kažejo, da je lahko včasih tuja vladavina boljša od domače. Na primer, prepričljiva večina kitajskih prebivalcev Hong Konga je raje živela (in bi verjetno še danes) pod oblastjo britanskih »kolonialistov« (ali »okupatorjev« če hočete), kot pa pod oblastjo kitajskih komunistov – mar to pomeni, da so ti ljudje »izdajalci kitajskega naroda«, ker raje vidijo, da jim vladajo »tujci« (in to še iz druge celine) kot njihovi rojaki. Slovenski protikomunisti so imeli utemeljene razloge, da so v odločitvi za »kolaboracijo« v danih okoliščinah videli najmanj slabo odločitev za sebe in za Slovenijo, tisti ki pa jih obsojajo češ, da so se napačno odločili pa bi morali pokazati s prstom na komuniste, ki so s svojo revolucijo zreducirali izbiro demokratičnim silam na Slovenskem le na bolj in manj slabe alternative. .

»Kolaboracija« slovenskega vodstva z Italijani pred začetkom revolucije

Za demonizacijo slovenske protirevolucije se izrablja tudi ravnanje nekatera dejanja njenih prvakov (zlasti predvojnega bana Marka Natlačena in ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana) v prvih tednih okupacije na italijanskem zasedbenem področju. Pri tem se misli predvsem na zahvale italijanskim okupatorjem, vdanostne izjave in obisk pri Mussoliniju ter vstop v sosvet (konzulto) pri visokem komisarju Ljubljanske pokrajine Grazioliju. Res je, da ta dejanja »kolaboracije« ne sodijo v samoobrambo pred komunističnim nasiljem, kajti KP tedaj še ni bila aktivna. Kljub temu pa je bila omenjena dejavnost legitimnih predstavnikov slovenskega naroda v interesu tega naroda. Po vojaškem zlomu in kapitulaciji kraljevine Jugoslavije je imel Narodni svet, kot demokratično slovensko predstavništvo na čelu z Markom Natlačenom, dva temeljna cilja: preprečiti razkosanje Slovenije med več okupatorjev; zagotovitev čimvečje stopnje samouprave Slovenije v novonastalih razmerah, ki bi omogočili slovenskemu narodu, da čim manj boleče prebrodi nesrečo, ki ga je doletela. Prvega cilja ni bilo mogoče doseči, drugi cilj pa je bil videti dosegljiv le v italijanski okupacijski coni, kjer so Italijani obljubili spoštovanje etničnega značaja zasedenega ozemlja, vključno s podelitvijo določene avtonomije Slovencem. V primerjavi s stanjem na nemško-zasedenem ozemlju, kjer se je takoj začelo uresničevanje Hitlerjevih besed »naredite mi to deželo spet nemško« z izgoni in zatiranjem vseh sledov slovenstva, je v tistem času predstavljala Ljubljanska pokrajina otok upanja za Slovence, kjer je bilo mogoče do določene mere nadaljevati narodno življenje. Seveda pa je ta ponujena avtonomija z italijanske strani zahtevala upravno sodelovanje (»kolaboracijo«) Slovencev z Italijani, ki so si pridržali vrhovno oblast na okupiranem ozemlju. Slovensko vodstvo se je odločilo za to pot, ker jo je imelo za najmanj slabo v danih okoliščinah in izjave o lojalnosti so bile najmanj kar so Italijani pričakovali od njih. Kasnejši razvoj dogodkov je pokazal, da ta odločitev ni bila politično modra, toda zagotovo ni bilo v njej ničesar »izdajalskega«. Če bi demokratični slovenski predstavniki zavrnili ponujeno italijansko roko, bi s tem tvegali nevarnost, da bo italijanski okupacijski režim po brutalnosti do prebivalstva podoben tistemu, ki so ga Nemci uvedli v svoji okupacijski coni ali pa v najboljšem primeru kot v anektirani Primorski, kjer izkazovanje slovenstva v javnosti ni bilo dopuščano. Vdanostne izjave duceju, katere so italijanski okupatorji nato priredili, in podobna dejanja je treba videti v tem smislu, da se zavarujejo narodni interesi, čeprav so za tiste, ki so jih izrekali pomenile tudi neke vrste osebno ponižanje (česar so se oni zavedali) in so ponujala zlonamernim strelivo za očitke o izdajstvu, kolaboraciji itd. Tudi Britanci, ki niso poznali ozadja dogajanja v Sloveniji, niso imeli razumevanja za ta dejanja. V tem smislu je šlo za neke vrste samožrtvovanje slovenskih voditeljev za dobrobit svojega naroda. Njihovo ravnanje je mogoče primerjati z ravnanjem poljskega generala Vojciecha Jaruzelskega, ki je uvedel številne nepriljubljene ukrepe (zatrtje sindikata Solidarnost, odprava državljanskih svoboščin, aretacija tisočev ljudi, itd ) in bil zaradi tega najbolj osovražen človek na Poljskem, a je to storil v prepričanju, da če ne bo on, bodo to veliko brutalneje opravili Sovjeti sami. Poleg tega se ni le tedanja politična elita zahvaljevala Italijanom, temveč so tudi mnoge ustanove civilne družbe (univerza, akademija, razna društva) sprejemale podobne javne izjave. Konkretno, razlog zaradi katerega so se slovenski predstavniki zahvalili Italijanom za aneksijo Ljubljanske pokrajine 3.5.1941 je bil ta, da je s tem aktom je dokončna odpadla nevarnost nemške zasedbe tudi tega cela Slovenije, kajti tedaj še niso bili znani načrti sil osi glede prihodnosti Slovenije. Italijanska okupacija dela Slovenije je namreč tedaj vseeno predstavljala določeno (prijetno) presenečenje, kajti pred vojno je veljalo splošno pričakovanje, da bo v primeru vojne Nemčija, zaradi zgodovinskih in etničnih razlogov (nemška manjšina na Kočevskem), zasedla vso Slovenijo (razen morda Prekmurja) in praktično nihče ni računal z italijansko zasedbo, glede na to da je Italija svoje ozemeljske aspiracije po slovenskem ozemlju zadovoljila že po prvi svetovni vojni. Tudi vstop v konzulto je mogoče razumeti le kot poskus, da se vpliva na italijansko politiko v korist Slovencev. Nikakor pa ta dejanja taktične kolaboracije ni mogoče razumeti kot strinjanje teh ljudi z okupacijo kot táko. Ti isti voditelji so namreč istočasno z »udinjanjem« Italiji stopili v stik z jugoslovansko vlado v begunstvu, ki je bila v vojni s to isto Italijo, začeli obveščati svet o nemških zločinih nad Slovenci, poleg tega pa so že 29.5.1941 ustanovili Slovensko legijo, katere cilj je bil da, v primernem času, udari po okupatorjih. Skrajno nemoralno je očitati tem ljudem ta »izdajalska« dejanja ob zamolčevanju okoliščin v katerih so bila storjena, hkrati pa ne omeniti konkretnih koristi v vsakdanjem življenju slovenskih ljudi katera so ta dejanja omogočila. Ena od takih koristi je bila azilska vloga Ljubljanske pokrajine za preganjane Slovence na ozemlju pod nemško okupacijo. Do 20 tisoč štajerskih in gorenjskih Slovencev se je pred nemškim okupatorjem zateklo v italijansko cono in se tako izognilo deportaciji v oddaljene dežele ali nemškim zaporom. Zanesljivo je, da v primeru »neizdajalskega« ravnanja slovenskih političnih prvakov italijanska oblast tem ogroženim Slovencem ne bi dovolila vstopa v svojo okupacijsko cono in bi tako ti Slovenci delili usodo manj srečnih rojakov in zanimivo bi bilo vprašati obrekovalce teh nesebičnih narodnih voditeljev, ali bi bili v tem hipotetičnem primeru za tako usodo teh Slovencev krivi ti isti voditelji, ker niso storili kar je bilo v njihovi moči, da bi tem ljudem pomagali. Nemški okupatorji na svojem zasedbenem področju dokler jim ni začela trda presti na svetovnih bojiščih, niso iskali sodelovanja Slovencev katere so hoteli ponemčiti, zato tam tudi nesamoobrambne taktične »kolaboracije« ni moglo biti. Od komunistov je še posebno krivično obtoževati slovensko politično elito v Ljubljanski pokrajini za ravnanje spomladi 1941, ker so od te »kolaboracije« imeli sami največjo korist. Namreč, sorazmerna liberalnost italijanskega okupacijskega režima zaradi »kolaboracije« te elite je partiji olajšala pripravo in izvedbo »NOB«. Za razliko od nemške cone, zlasti Štajerske, kjer je gestapo že v prvem letu razbil večji del partijske organizacije in nenehne nemške hajke in ofenzive niso dopustile, da bi se OF in partizanstvo tam prijela vse do leta 1944, je partijska OF do sredine leta 1942 v Ljubljanski pokrajini delovala »tako rekoč legalno« kot je decembra 1942 zapisal eden od komunističnih prvakov Boris Kraigher in pozabil omeniti, da je bila za te »zlate čase« (tako je to obdobje opisal še en revolucionar, Tone Fajfar) v veliki meri zaslužna »kolaboracija« slovenskih voditeljev, zaradi katere Italijani niso ostreje nastopili proti »osvobodilnemu gibanju«. Povsem možno je, da bi Marko Natlačen in ostali voditelji ravnali drugače v odnosu do Italijanov, če bi vedeli da bo njihova želja lajšati stisko naroda na koncu koristila tistim, ki so hoteli totalitarno zagospodovati nad tem istim narodom. Najverjetneje pa je, da je averzija komunističnih prvakov Natlačena in naslajanje ob njegovi smrti, ki veje iz njihovih pisem v tedanjem času, posledica zavisti, ki so jo čutili do človeka, ki je imel demokratično legitimacijo za javno funkcijo, katero je opravljal – nekaj kar je bilo njim nedosegljivo pred in po vojni.

Zakaj ni bilo protikomunističnega boja proti okupatorjem v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji med 2. svetovno vojno?

Včasih je mogoče slišati vprašanje zakaj v Sloveniji (in nekdanji Jugoslaviji) med 2. svetovno vojno protikomunistične sile niso ustanovile svojega odporniškega gibanja, medtem ko so takšna gibanja obstajala v drugih evropskih državah. Po drugi strani bi lahko nekdo dejal, da je bilo nemoralno sedeti na zapečku in samo čakati, da nas bodo drugi osvobodili, saj bi v primeru, ko bi vsi tako ravnali, Hitler dobil vojno. Za slovenski narod je bila popolna pasivnost (ali le pasivni odpor) napačna opcija, zato ker slovenski nacionalni interes med 2. svetovno vojno ni bil le izgon okupatorjev, temveč tudi revizija naše zahodne in po možnosti tudi severne meje, kar je možno doseči le ob velikih mednarodnih prelomnicah, kot so svetovne vojne in 2. svetovna vojna je ponujala enkratno priložnost za osvoboditev primorskih in koroških Slovencev. Za sam konec tuje okupacije oboroženi odpor res ni bil potreben, ker bi do njega itak prišlo ob kapitulaciji sil osi, medtem ko bi taka pasivnost ogrozila uresničenje drugega cilja.

Toda potreba po oboroženem boju je eno, sam začetek tega boja pa druga stvar. Dilema na Slovenskem leta 1941 ni bila ali odpor proti okupatorjem ali ne, temveč odpor kdaj in kakšen tip odpora proti okupatorju. Očitek o neaktivnosti protikomunističnih sil pri odporu proti okupatorju ne drži, kajti v Sloveniji je podtalna SLS že maja 1941 ustanovila Slovensko legijo, medtem ko sta nekaj mesecev zatem v okviru liberalnega tabora nastali precej manj številni Sokolska legija in Narodna legija. Vse prej omenjene organizacije so nastale s ciljem odpora proti okupatorju, ključna razlika med njihovim pristopom do odpora in OF je bila, da so te organizacije zavračale oboroženi boj proti okupatorju leta 1941 zaradi njegove nesmotrnosti – zaradi velike moči sil osi bi tak oboroženi boj izpostavljal nemočno civilno prebivalstvo nevarnosti okupatorskih represalij veliko bolj kot pa bi koristil narodni in zavezniški stvari. V Srbiji je bila že maja 1941 na Ravni gori organizirana Jugoslovanska v vojska v domovini (četniki) pod vodstom Draže Mihailovića. Tudi ta vojska je zavračala oborožene akcije proti okupatorju leta 1941, ker v položaju, ko so Nemci streljali po 100 talcev za enega mrtvega svojega vojaka (v srbskem mestu Kragujevac so Nemci v enem dnevu ustrelili 7000 ljudi kot povračilo za partizanske napade), ni želela biti soodgovorna za smrt tolikšnega števila ljudi zaradi akcij, ki v nobenem primeru niso mogle odločilno vplivati na izid vojne. Zaradi tega oziranja na usodo civilistov so protikomunistične sile na koncu doživele poraz, po drugi strani pa je brezskrupuloznost komunistov, ko je šlo za civilne žrtve, odločilno prispevala k njihovi končni zmagi. Prav zaradi te brezbrižnosti do civilnih žrtev so komunisti tudi zgradili močno vojsko iz ubežnikov pred okupatorskim nasiljem in tistih, ki so bili ogorčeni nad tem nasiljem in so se hoteli okupatorjem maščevati. Kar zadeva ustanavljanje odporniških gibanj je bila Srbija med 2. svetovno vojno v podobnem položaju kot Slovenija, ker je bila okupirana. Položaj drugih narodov v nekdanji skupni državi pa se je bistveno razlikoval, ker ti narodi niso bili okupirani, ampak je njihov narodnostni položaj ostal nespremenjen (Bošnjaki-Muslimani, Črnogorci) ali se je celo izboljšal leta 1941 (velika večina hrvaškega naroda je dobila neodvisno državo - NDH, Albanci so se združili z matično domovino, kot tudi bolgarsko usmerjeni Makedonci), zato tam ni šlo za boj proti okupatorju, ampak za boj proti novim državnim in paradržavnim tvorbam, s ciljem restavracije Jugoslavije. Te razlike, ki jo je leto 1941 prineslo narodom bivše Jugoslavije so se zavedale tudi sile osi, ki so od vojnih ujetnikov jugoslovanske vojske iz aprilske vojne 1941 zadržale v ujetništvu le Slovence in Srbe, ostale pa so izpustile domov.

Toda tudi komunisti se niso zavzemali za takojšen boj, denimo aprila, maja 1941. Šele, ko so po nemškem napadu na SZ dobili navodilo iz Moskve naj dvignejo upor so po njihovem mnenju nastopile ugodne okoliščine za oboroženi protiokupatorski boj, ki je tedaj postal »napreden«. Ocena nekomunističnih sil pa je bila, da bodo te ugodne okoliščine nastopile šele, ko bodo po oblikovanju zahodne fronte po uspešnem anglo-ameriškem izkrcanju sile osi toliko oslabljene in demoralizirane, da bo mogoče začeti oboroženi boj z minimalno nevarnostjo za civilno prebivalstvo, katerega bo tedaj mogoče vojaško zavarovati pred okupatorskimi povračilnimi represalijami. Do tedaj je bila naloga teh nekomunističnih odporniških organizacij pripravljanje (organizacijsko, kadrovsko, logistično, obveščevalno) na vstajo brez nepotrebnega izzivanja okupatorjev. To je bil odgovoren pristop, ki je vodil računa o položaju ljudstva ter je bil usklajen z zakonito vlado v Londonu ter britansko vlado, ki sta tudi odsvetovali prezgoden oboroženi odpor dokler ne bi bila zlomljena glavnina sil osi na svetovnih bojiščih. Tak pristop tudi ni bil nepošten do držav, ki so nosile glavno težo boja proti silam osi, ker so tudi te države (to vsaj velja za demokratični Veliko Britanijo in ZDA, ne nujno tudi za SZ) vodile boj tako, da je bilo njihovih žrtev čim manj. Na primer, britanska vlada je svojim državljanom na Kanalskih otokih, ozemlju pod britansko suverenostjo v Rokavskem prelivu, ki je bilo med 2. svetovno vojno pod nemško okupacijo prepovedala kakršnokoli upiranje nemškim okupatorjem, ker jih ni hotela izpostavljati nepotrebni nevarnosti in je te otoke osvobodila šele po podpisu nemške kapitulacije maja 1945, ko to dejanje ni zahtevalo nobenih žrtev. Ni ta vlada ukazala svojim državljanom naj izvajajo oborožene akcije in tako »prispevajo po svojih močeh« v boju proti Nemčiji. Torej ni res, da protikomunisti med 2. svetovno niso želeli biti udeleženi v odporu proti okupatorjem, stvar je tem, da so jih komunisti prehiteli in jim pozneje preprečili, da bi se borili proti okupatorju s svojimi organizacijami. Komunisti so namreč prepovedali vsak boj proti okupatorju zunaj partizanskih vrst in bili, ko so se vojaško okrepili, tudi v stanju, da to svojo prepoved uveljavijo. Pomemben razlog zakaj se je komunistom tako mudilo z začetkom oboroženega boja proti okupatorju je bila njihova potreba, da preko tega boja zgradijo svojo vojsko pred drugimi odporniškimi organizacijami in si tako zagotovijo monopol nad vojaško silo priznano od zavezniške koalicije, kar je bilo nujno potrebno za osvojitev monopolne oblasti. Treba je vedeti, da komunisti po vstopu SZ v vojno sploh niso pričakovali, da bo vojna in okupacija trajala še štiri leta, verujoč v vsestransko superiornost socialistične države nad »gnilim kapitalizmom« ter je zato še toliko bolj razumljivo zakaj so tako hiteli. Zagotovitev monopola nad oboroženo silo kot pogoja za osvojitev monopola nad oblastjo, zaradi katerega so se komunisti sploh lotili vsega odporniškega projekta, je bil tudi razlog, da je OF prepovedala vojaško organiziranje zunaj partizanske vojske. Hkrati z vojsko je bil preko »boja proti okupatorju« zgrajena tudi podporna logistična in obveščevalna mreža na podeželju in v mestih s katero se je KP zasidrala na terenu in bila seznanjena z dogajanjem tako, da je lahko pravočasno zatrla v kali morebitno oblikovanje konkurenčne osvobodilne organizacije, ki tudi ni mogla nastati ob hkratnem konfliktu tako z okupatorji kot s partizani. V drugi polovici leta 1943, ko so mednarodne razmere po merilih nekomunističnih odporniških organizacij iz leta 1941 dozorele za začetek oborožene akcije proti okupatorju (izkrcanje zahodnih zaveznikov v Italiji in strmoglavljenje Mussolinija kmalu zatem), pa je bilo že prepozno za začetek takšnih akcij ob nasprotovanju Partije.

Sicer pa so te organizacije že dolgo pred tem nehale biti odporniške, ker so komunisti vodili »boj proti okupatorju« tako, da so svoje nasprotnike prisilili, da so se v samoobrambi zatekli pod okrilje okupatorja in začeli »kolaborirati«. Slovenska legija, ki je bila leta 1941 ustanovljena zaradi boja proti okupatorju je naslednje leto igrala pomembno vlogo pri ustanavljanju vaških straž ter kasneje pri oblikovanju slovenskega domobranstva, liberalni legiji sta tvorili jedro maloštevilnih slovenskih četnikov, kot so tudi srbski četniki stopili v formalne in neformalne povezave z Italijani, Nemci in celo ustaši za boj proti do komunističnim partizanom po načelu sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj.

Značilnosti odpora in kolaboracije v Sloveniji med 2. svetovno vojno

Nepotreben zgodnji upor proti okupatorjem se skuša opravičiti, češ da je preprečil uresničitev nemških načrtov o izgonu 260 tisoč Slovencev. Nemci naj bi po začetku partizanskih akcij ta načrt odložili za nedoločen čas. To ne drži, kajti omenjena številka izgnanih Slovencev je bil zgolj preliminarna ocena koliko Slovencev bi bilo treba izgnati, da bi se Štajerska in Gorenjska (zlasti prva) germanizirali. Od načrta do realizacije pa je dolga pot in uresničitev tega načrta je bila povezana z velikimi logističnimi težavami glede namestitve tolikšnega števila izgnanih ljudi. Te logistične težave in ne zgodnje partizanske akcije so navedle naciste, da so ta velikopotezen izgon odložili na »povojni čas«. Če bi bili Nemci trdno odločeni, da svoj načrt izpeljejo že med vojno bi ga tudi izpeljali in partizani jim tega ne bi mogli preprečiti. Iz brežiško-krškega področja so Nemci jeseni 1941 izgnali 37 tisoč Slovencev, da bi dobili prostor za kočevske in druge Nemce, ki so jih tja naselili. To izganjanje je potekalo v času ko je že prišlo do partizanskih akcij in partizanskim skupinam samega izganjanja ni uspelo preprečiti, čeprav so to poskušale. In tudi, če bi nacisti izgnali 260 tisoč ljudi, bi se ti vrnili po koncu vojne, kot se je vrnilo tudi tistih blizu 80 tisoč izgnanih.

S tem v zvezi je zanimiva analiza komunističnega in nekomunističnega pristopa do odporništva in kolaboracije, vloge »timinga« pri začetku upora in vpliv teh dejavnikov na razplet na Slovenskem med 2. svetovno vojno, zapisana v že omenjeni knjigi Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji: »Razvojno je šla pot slovenske buržoazne kontrarevolucije približno takole: najmočnejša buržoazna klerikalna frakcija je poslala en del svoje eksekutive v London in Rim, en del pa je ostal v domovini. Ta del je imel nalogo, voditi morebitno simbolično borbo z okupatorji, ki pa je – kot »borba« Mihailovića – spričo tako zgodnjih začetkov narodnoosvobodilne vojne dobila tudi že svoje reakcionarne izraze v znanih parolah, da ni še čas, da je škoda žrtev itd. Zato v Sloveniji, prav zaradi zgodnjih začetkov OF in njene revolucionarne borbe, ki je izredno hitro zdiferencirala slovenski narod, niti ne moremo iskati kvislingov v pravem pomenu besede in je tudi »Rupnikov primer« po svojem nastanku izrazito kontrarevolucionaren Simbolično borbo proti okupatorju je bilo sicer zelo lahko ukazati, zaradi tako zgodnjih začetkov narodnoosvobodilne vojne pa je bilo nemogoče začeti drugače kot se ali pridružiti narodnoosvobodilni vojni ali pa začeti s kontrarevolucijo. V jugoslovanskem merilu je znano kako se je vse to tragično končalo za Mihailovića, in natančno ista usoda je doletela – čeprav znatno prej – tudi Natlačena... Če ne bi bilo partizanske vojske, bi zelo verjetno nastala tudi slovenska »ilegalna« vojska, ki bi bila gotovo povezana z Dražo Mihailovićem in bi maja ali aprila 1945 ali morda celo nekaj mesecev prej, res simbolično udarila po premaganih Nemcih in tako bi se kot jugoslovanska, tudi slovenska buržoazija znova usedla za vrat delovnemu ljudstvu. Buržoazni računi so bili torej silno jasni in veličina jugoslovanske revolucije je tudi v tem, da jih je tako temeljito prekrižala«.

To res ni izpoved nekega partijskega politika, marveč analiza zgodovinarja (med vojno sicer partizanskega duhovnika, a popolnoma vdanega KP, tako zelo, da ga je Partija določila za predstavnika krščanskih socialistov v OF, za primer če bi morali Edvarda Kocbeka zamenjati zaradi njegovega nepodpisa Dolomitske izjave), ki pa gotovo ni bila nasprotna uradnemu pogledu partije na medvojno dogajanje, ker bi bilo kaj takega nemogoče objaviti leta 1960, ko je ta knjiga ugledala luč dneva. Fraza o »buržoaziji, ki se bo znova usedla za vrat delovnemu ljudstvu« je verjetno izposojena od Borisa Kidriča, ki jo je večkrat uporabil v svojih pismih in člankih za označitev morebitne neosvojitve oblasti po vojni s strani komunistične partije. Možno jo je parafrazirati v smislu, da so se komunisti šli »narodnoosvobodilno vojno« zato da bi se lahko »usedli za vrat delovnemu ljudstvu« (če pri tem odmislimo specifičen marksistično-leninističen pomen izraza »delovno ljudstvo«), kar jim je na žalost uspelo – potrebnih je bilo polnih 45 let, da je »delovno ljudstvo« dobilo priložnost, da to vsiljeno avantgardo na svobodnih volitvah odstrani s svojega »vratu«. Revolucionarna borba OF je res »zdiferencirala slovenski narod« (s tragičnimi posledicami, ki še danes niso presežene) in »zgodnji začetek narodnoosvobodilne vojne« je res »temeljito prekrižal buržoazne račune«, toda glavni poraženec na koncu ni bila »buržoazija« temveč ljudstvo, ki mu je bila vsiljena diktatura in utopičen gospodarski sistem, zaradi katerega bo trajalo še kakšno generacijo, da bo Slovenija dosegla tisto raven razvitosti glede na severne in zahodne sosede kot jo je imela, dokler je »buržoazija sedela na vratu delovnega ljudstva«.

Prav tako je res, da v Sloveniji »ne moremo iskati kvislingov v pravem pomenu besede«, temveč »kontrarevolucijo«. »Kvislingi« so dobili ime po Vidkun Quislingu, predvojnem voditelju norveške stranke Nacionalna enotnost, ki je po ideologiji, organizaciji in nastopu posnemala nemške nacionalsocialiste in katerega so Nemci po zasedbi Norveške imenovali za predsednika marionetne vlade, kar je ostal do konca nemške okupacije Norveške. Torej je pri »kvislingih« šlo za tiste kolaboracioniste v zasedenih državah, ki so sodelovali z osnimi okupatorji zaradi ideološke sorodnosti z nacionalsocialistično oziroma fašistično ideologijo in so želeli pomagati pri gradnji Hitlerjeve »nove Evrope«. Poleg na Norveškem so taki obstajali tudi v nekaterih drugih okupiranih evropskih državah. V Sloveniji pred 2. svetovno vojno ni bilo politične skupine (če izvzamemo organizacijo nemške manjšine), ki je izpovedovala fašistično idelogijo in je občudovala ureditev v Nemčiji in Italiji. Tudi izrazito protikomunistično usmerjena glasila (na primer katoliški dnevnik Slovenec) so imela negativen odnos do režimov v teh dveh državah. Na jugoslovanski ravni je delovala organizacija Zbor pod vodstvom Dimitrija Ljotića, ki bi jo lahko označili za profašistično, vendar pa je bilo število njenih članov v Sloveniji neznatno in na volitvah leta 1938 je dobila lista te organizacije v Sloveniji le 1127 ali 0.52% glasov. Seveda je možno, da se je pozneje kakšen od teh slovenskih »ljotićevcev« pridružil domobrancem, toda oni vsekakor niso narekovali politične linije slovenski protirevoluciji. V Srbiji so bili »ljotićevci« številnejši in so na samem začetku pozdravili nemško zasedbo, videč v njej priložnost za uveljavitev svoje vizije družbene ureditve.

Temeljni značaj slovenskega »kolaboracionizma« je bila protirevolucija, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo komunistične revolucije, ne pa ideološko motivirana želja sodelovati v boju za Hitlerjevo »novo Evropo«. Res je da nekateri članki v domobranskih glasilih in izjave nekaterih domobranskih predstavnikov, zlasti tistih iz tako imenovanega Rupnikovega kroga, dajejo vtis, da so se domobranci tudi ideološko spogledovali z nacionalsocializmom (npr. glede antisemitizma, pa tudi glede nekaterih drugih vprašanj), vendar pa so bile te izjave bodisi izsiljene ali pa mnenja posameznikov, ki niso odražali uradnega stališča slovenske protirevolucije. Človek in organizacija ne more biti odgovoren za dejanja, ki jih ni storil prostovoljno. Če bi bilo tako, potem bi bilo smiselno očitati več stotisoč Slovencem na Štajerskem in Gorenjskem narodno odpadništvo ali celo »izdajstvo«, ker so se včlanili v organizaciji Štajersko domovinsko zvezo in Koroško ljudsko zvezo, katerih izrecni program je bil germanizacija teh dveh slovenskih pokrajin, kot bi bilo smiselno razglašati za »izdajalce« tisoče Slovencev, pripadnikov Wehrmannschafta, oborožene polvojaške formacije teh dveh organizacij, ki so se v njenih vrstah v rjavih (nacionalsocialističnih) uniformah borili proti partizanom. Kljub temu pa Wehrmannschaft ne velja za kolaboracionistično formacijo, kot tudi ne njegovi pripadniki in člani prej omenjenih raznarodovalnih organizacij za »narodne izdajalce«, kar je upravičeno glede na to, da članstvo v njih ter njuni oboroženi formaciji ni bilo prostovoljno, čeprav je treba reči, da je bilo kar nekaj Slovencev, ki so vstopili v te organizacije brez prisile.

Podobno velja za razvpito domobransko prisego, ki se toliko propagandistično zlorablja za demonizacijo domobranstva. Čeprav je njeno besedilo dejansko sporno (kljub temu, da v njej niso »prisegli Hitlerju«), pa je to brez pomena, ker domobranci te prisege niso storili prostovoljno. Nemci so od njih zahtevali tako izjavo lojalnosti (v zameno za katero so domobranci dosegli, da bila tega dne Ljubljana okrašena s slovenskimi zastavami), da bi jih kompromitirali v svetu in tako dodatno pritegnili nase v političnem pogledu. Če bi domobransko vodstvo to njihovo zahtevo zavrnilo bi bila razorožitev in razpustitev domobranstva najmanj kar bi se zgodilo in tako razoroženi nekdanji domobranci bi bili po vrnitvi na domove izpostavljeni na milost in nemilost partizanskemu maščevanju. Še bolj verjetno pa je, da bi domobranci v takem primeru končali na prisilnem delu v Nemčiji ali celo v kakem koncentracijskem taborišču. Komunistično partizansko vodstvo je krivo za domobransko prisego, ker je s svojim revolucionarnim nasiljem prisililo svoje politične nasprotnike, da so se morali zateči k okupatorju za zaščito svojih življenj in jih je potem okupator lahko izsiljeval.

V protikomunističnih glasilih (tako katoliških kot liberalnih), ki so izhajala med vojno in javnih nastopih protirevolucionarnih politikov je mnogo tega kar na prvi pogled kompromitira slovenski protirevolucionarni tabor med 2. svetovno vojno. Vendar le na prvi pogled, kajti vsi ti članki, vse te izjave niso bile dane prostovoljno. Pač, ves tisk je bil podvržen okupatorski cenzuri, okupatorji pa so tudi zahtevali izkazovanje javne podpore kot ceno za legalen status protirevolucije in njenih oboroženih formacij. Dejansko pa te izjave in članki niso odražali resničnega mnenja tistih, ki so jih izrekali ali napisali. Kar zadeva stališča protirevolucionarnega tabora, so edino relevantna tista, ki so bila storjena in izražena v ilegali – v ilegalnih glasilih in razglasih ter v korespondenci z zakonito vlado v Londonu, kjer je bilo mogoče svobodno izraziti mnenje brez okupatorske cenzure in potrebe po ugajanju okupatorju. In če se danes gledajo ti ilegalni dokumenti slovenske protirevolucije iz 2. svetovne vojne je zelo težko v njih najti karkoli kompromitirajočega z vidika narodnih, demokratičnih ali splošno-človeških načel, po drugi strani pa v dokumentih revolucionarnega tabora, ki so vsi nastali v ilegali in ki odražajo prava stališča komunistov in njihovih zaveznikov kar mrgoli stvari na katere današnja slovenska levica, če se resnično razlikuje od svoje avantgardne predhodnice, definitivno ne more biti ponosna. Dokaz za to, da javno izrečena stališča niso izražala tudi resničnega mnenja protirevolucionarne strani je bilo dejstvo, da so bili isti ljudje, ki naj bi se »kompromitirali« s sodelovanjem z okupatorji hkrati vključeni tudi v ilegalne organizacije (Slovenska zaveza in pozneje Narodni odbor za Slovenijo), ki so vzdrževale stik z jugoslovansko vlado v Londonu, ki je bila v vojni s temi okupatorskimi državami. Za razliko od komunistične OF so bile te ilegalne organizacije, ki so združevale predvojne demokratične stranke z volilno podporo velike večine slovenskega naroda, organizirane resnično pluralistično: na čelu Slovenske zaveze je bil tričlanski izvršilni odbor s po enim političnim katolikom (SLS), liberalcem (JNS – Jugoslovanska nacionalna stranka) in socialistom; Narodni odbor za Slovenijo je tvorilo 13 članov: 7 iz SLS, 5 iz JNS in 1 socialist. Ta notranja heterogenost je rezultirala tudi v trenjih, ki so privedla med drugim tudi do razpada Slovenske zaveze, vendar je bil temeljni program obeh organizacij enak: zedinjena Slovenija v demokratični federativni Jugoslaviji. Na žalost ni tedaj praktično nihče razmišljal o samostojni Sloveniji, tudi mednarodna konstelacija ni bila naklonjena njenemu nastanku, narodno-politični program OF pa se je od programa slovenske protirevolucije razlikoval le po tem, da le po tem, da se je namesto za parlamentarno demokracijo zahodnega tipa zavzemala za »ljudsko demokracijo« po sovjetskem vzoru.

Bistveno in nebistveno dogajanje v Sloveniji med 2. svetovno vojno

Na posvetovanju aktivistov OF na Pugledu aprila 1943 je Edvard Kardelj dejal: »Če bi analizirali be-ga [belogardistično] gospodo, ugotovimo, da ne gre le za buržoazno gospodo, ki se je slepo udinjala okupatorju, marveč skuša okupatorja izkoristiti zato, da bo zatrla osvobodilne sile doma in znova sedla na oblast.« V enem delu te svoje analize je Kardelj zadel bistvo – slovenska protirevolucija, ki je dejansko predstavljala demokratične sile, med 2. svetovno vojno ni sodelovala z okupatorjem, da bi se mu udinjala, ampak da bi ga izkoristila – za ohranitev slovenskih življenj med vojno in za zavarovanje demokratične prihodnosti slovenskega naroda po vojni. V okupirani Sloveniji med 2. svetovno vojno se je odvijal spopad za to kakšna bo Slovenija po vojni in v tem spopadu sta obe strani izkoriščali okupatorja za dosego svojih ciljev. Za komuniste je bila neprecenljiva vrednost okupatorjeve navzočnosti v tem, da so lahko svoj boj za monopolno oblast zamaskirali z bojem proti okupatorju in tako dobili kritično maso ljudske udeležbe pri svojem revolucionarnem projektu in zunanjepolitično legitimnost kot člani zmagovite mednarodne koalicije. Pač, če so hoteli »preprečiti buržoazni gospodi da bi znova sedla na oblast« oziroma preprečiti vrnitev begunske vlade sestavljene od predstavnikov strank zmagovalk zadnjih predvojnih volitev ter namesto nje sami prevzeti oblast so komunisti morali udariti po okupatorjih, ki so v odsotnosti te vlade izvrševali oblast v državi, da bi lahko v trenutku podpisa kapitulacije okupatorskih sil osi razpolagali z vojsko, ki je bila pogoj za uresničenje njihovih nedemokratičnih ciljev. Po drugi strani pa je slovenska protirevolucija, ki je uvidela kaj se skriva izza takega »boja proti okupatorju« skušala preprečiti komunistične prevratniške načrte tako, da je začela »kolaborirati« z okupatorjem, da bi tako od njega dobila orožje in dovoljenje za vojaško organiziranje in bi lahko s tako ustanovljeno in oboroženo vojsko v času okupacije zavarovala nasprotnike komunističnega prevrata pred partizanskim nasiljem in kolektivnim okupatorskim kaznovanjem, po kapitulaciji in odhodu okupatorjev pa preprečila vzpostavitev komunistične diktature in zavarovala demokracijo v Sloveniji.

Čeprav je tuja okupacija tvorila okvir medvojnega dogajanja v Sloveniji pa sta bila sam boj proti okupatorju in sodelovanje z njim nebistveni značilnosti tega dogajanja. Namreč to ali bodo okupatorji odšli ali pa bo Slovenija ostala okupirana je bilo še najmanj odvisno od dejanj samih Slovencev. Kot ni domobranska »kolaboracija« z nemškimi okupatorji rešila Nemcev pred končnim porazom in ovekovečila nemške okupacije Slovenije, prav tako ni bil partizanski »boj proti okupatorju« zaslužen, da danes ni več nemških okupatorjev na slovenskih tleh saj se je prispevek slovenskih partizanov k zavezniški zmagi meril v promilih (po številu padlih in angažiranih nemških vojakov na slovenskih tleh glede na celotno nemško vojsko) in vsekakor ni bil in ni mogel biti odločilnega pomena za zavezniško zmago v 2. svetovni vojni. Podobna ugotovitev velja tudi partizansko bojevanje v jugoslovanskem merilu, čeprav drži, da je bil skupni prispevek jugoslovanskega partizanstva k zavezniški zmagi bistveno večji od prispevka slovenskih partizanov (namesto v promilih se je merih v odstotkih, kar je tudi razumljivo), vendar pa tudi ta prispevek ni in ni mogel odločiti končnega izida 2. svetovne vojne. Po drugi strani pa je partizanski boj ključno vplival na podobo Slovenije po vojni, in to v negativnem smislu.

Značaj sopotnikov-zaveznikov komunistov med 2. svetovno vojno na Slovenskem

Slovenski komunisti so za svoje nekomunistične partnerje v OF največkrat uporabljali izraz zavezniki, sem ter tja pa se je prikradla tudi beseda sopotniki, ki je v mednarodnem merilu bolj uveljavljena za označevanja nekomunističnih partnerjev komunistov. V Sloveniji so bili med temi zavezniki-sopotniki najpomembnejši krščanski socialisti in sokoli, katere se še danes v šolski zgodovini prikazuje kot predstavnike »naprednih« ali »demokratičnih« sil znotraj slovenske katoliške in liberalne politične tradicije, oziroma po marksistično povedano kot »izraz prehajanja katoliških in liberalnih množic na revolucionarne pozicije«.

Med krščanskimi socialisti, ki so med 2. svetovno vojno sodelovali v komunistični revoluciji, oziroma »NOB«, je bil najbolj znan Edvard Kocbek. Kakšna je bila »naprednost« in »demokratičnost« njega in sil, ki jih je predstavljal, je najlepše vidno v njegovem osebnem pismu škofu Gregoriju Rožmanu z dne 29.1.1943. Tam je tovariš Kocbek med drugim zapisal: »Hočem Vas opozoriti na dejstvo, da je božja previdnost dodelila slovenskim komunistom posebno vlogo, ki jo ostali Slovenci v OF priznavamo. Slovenski komunisti so nastopili v slovenskem osvobodilnem gibanju kot bistveni moralni in politični usmerjevalec; saj veste, da si danes izbiramo obliko in smer politične usode za dolgo bodočnost. Večina slovenskega naroda se je nagonsko odločila za naslonitev na Sovjetsko Zvezo. Zakaj? Zato, ker na svetu danes ni silnejše in pravičnejše državne tvorbe od Sovjetske Zveze. Narodno rešitev zastonj iščemo pri zahodnih demokracijah. Njihov politični in družbeni sistem je doigral.« Kocbek ni bil ne prvi in tudi ne zadnji, ki je napovedoval zaton zahoda in se pri tem uštel, kot se je uštel tudi pri vrednotenju Sovjetske Zveze, njegove besede pa precej natančno razkrivajo usmeritev slovenskega »osvobodilnega gibanja« od katere je imel slovenski narod neprecenljivo škodo. Njegove besede, da so si Slovenci med 2. svetovno vojno izbirali »obliko in smer politične usode za dolgo bodočnost« potrjujejo bojazen »tistih, ki so rešitev iskali pri zahodnih demokracijah«, da bo v primeru partizanske zmage komunistična diktatura, po vzoru na tisto v »najsilnejši in najpravičnejši državni tvorbi«, dolgotrajna, in da je manjše zlo stopiti v kratkotrajno zavezništvo z okupatorji, da bi se ta velika nevarnost preprečila. Ne čudi, da s takim besednjakom Kocbeku ni uspelo pridobiti škofa Rožmana za partizansko stvar, temveč je verjetno le potrdil škofovo prepričanje o upravičenosti nasprotovanja komunistični OF.

Glede »liberalnih sokolov« je pomenljiva okrožnica vodstva sokolstva v OF sokolskim aktivistom iz konca februarja 1943. V njej med drugim piše, da »po osvoboditvi povratka v stare strankarske politične borbe ne bo več«. To je bilo napisano v kontekstu bližnjega podpisa Dolomitske izjave, s katero so tako sokoli kot krščanski socialisti formalno priznali »vodilno vlogo« KPS v slovenskem »osvobodilnem boju«, sami pa se odpovedali obstoju lastnih političnih skupin. Razlog zaradi katerega se »reakcionarji« iz obeh glavnih političnih taborov na Slovenskem niso hoteli pridružiti OF je bil tudi ta, ker se niso strinjali, da po »osvoboditvi« ne bo več »povratka v stare strankarske politične borbe«. Kot demokrati so namreč imeli te »strankarske politične borbe« za bistven element demokracije in se, za razliko od »naprednjakov«, niso bili pripravljeni odpovedati svojim političnim strankam v korist »vodilne vloge« neke samozvane »avantgarde«.

Od demokratičnosti partijskih zaveznikov med 2. svetovno vojno ni bilo ne črke »d«, in od njihove naprednosti ne črke »n«. Kako neki more biti demokratičen nekdo, ki sodeluje v organizaciji, ki se je oklicala za narodno oblast brez potrditve na volitvah in v čem je »naprednost« nekoga, ki se odpoveduje lastni politični organizaciji, zato, da ima neka druga organizacija lahko »vodilno vlogo«.
_________________
Hja,prjatu,če bi ti jaz povedu kako je v Rusiji ,bi bil ti na drugi strani,bi bili naš sovražnik,te sedaj ne bi bilo...

Ivan Maček - Matija

mala malca · Pridružen/-a: 07.11. 2006, 04:56 Prispevkov: 17767

Od demokratičnosti partijskih zaveznikov med 2. svetovno vojno ni bilo ne črke »d«, in od njihove naprednosti ne črke »n«. Kako neki more biti demokratičen nekdo, ki sodeluje v organizaciji, ki se je oklicala za narodno oblast brez potrditve na volitvah in v čem je »naprednost« nekoga, ki se odpoveduje lastni politični organizaciji, zato, da ima neka druga organizacija lahko »vodilno vlogo«.

Kdo je bil v Sloveniji na pravi in kdo na napačni strani med 2. svetovno vojno in po njej?

Zagovorniki partizanstva pogosto trdijo da je bil po zaslugi partizanov slovenski narod na pravi strani (to je med zmagovalci) v 2. svetovni vojni; da je dejstvo, da so partizani bili del protihitlerjevske koalicije dokaz, da so bili »na pravi strani«, domobranci pa, kot del »fašistične koalicije«, na »napačni strani«. Natančnejša analiza pokaže, da ne drži niti prva niti druga trditev.

Slovenski narod je bil med zmagovalci 2. svetovne vojne, ker je bila Jugoslavija, kateri je večji deli slovenskega naroda pripadal, priznana kot članica zmagovite zavezniške koalicije. Jugoslavija pa je bila priznana kot članica zavezniške koalicije od napada sil osi nanjo aprila 1941, medtem ko so se jugoslovanski komunisti slučajno vključili v zavezniško koalicijo šele junija 1941, takoj za SZ. V Evropi so bile okupirane države, kjer ni praktično ni bilo oboroženega odpora proti okupatorju (Danska, Nizozemska, Belgija, Luksemburg) pa so bile te države kljub temu »na strani zmagovalcev 2. svetovne vojne«, kot bi to bil tudi slovenski narod, če ne bi bilo partizanstva.

Partizanstvo se je znašlo na strani protihitlerjevske koalicije zato, ker so Nemci napadli SZ. Zavezniška koalicija v 2. svetovni vojni ni bila le vojaško, ampak tudi moralno superiorna nad silami osi. Toda vsa ta moralna večvrednost je bila izključno rezultat delovanja zahodnega (demokratičnega) dela te koalicije, zlasti Velike Britanije in ZDA, drugi, komunistični, del te koalicije, na čelu s SZ ni prispeval k tej moralni večvrednosti zavezniške koalicije ničesar. Še več, nekatera dejanja SZ, ki so bila iz pragmatičnih razlogov odobrena od zahodnih zaveznikov (na primer, sovjetska aneksija baltiških držav in agresija na Finsko), so do neke mere omadeževala tudi to koalicijo kot celoto. Na moralni ravni je Stalinov režim spadal v podobno kategorijo kot Hitlerjev. Medtem, ko je Velika Britanija stopila v vojno zaradi obrambe druge države (Poljske, katero Hitler napadel in razkosal v partnerstvu s Stalinom), je SZ stopila v vojno na »pravi strani«, ker ji je bila ta vojna z nemškim napadom nanjo vsiljena. Vstop SZ v vojno je aktiviral tudi komunistične partije po svetu, ki so se čutile dolžne izpolniti svojo »proletarsko dolžnost« do »prve države socializma«. Medtem, ko so se v vse države, katere sta osvobodili britanska in ameriška vojska, vrnile zakonite vlade katere so pregnali okupatorji sil osi, v teh državah pa je bila vzpostavljena večstrankarska demokracija, pa je komunistični del protihitlerjevske koalicije izrabil vojno za ozemeljsko razširitev svoje totalitarne vladavine. Kot rezultat se je nad Evropo spustila železna zavesa, ki je ločila svet demokracije od sveta komunizma. Partizanstvo je krivo, da bi Slovenija ni izšla iz 2. svetovne vojne kot članica demokratičnega dela zavezniške koalicije, marveč je pripadala komunističnemu delu protihitlerjevske koalicije, katerega moralna večvrednost nad silami osi je bila vprašljiva in katerega končni učinek njegove udeležbe v tej koaliciji je bil negativen – v državah, ki so bile pred vojno demokratične, in so jih od okupatorjev »osvobodili« komunisti je bila vzpostavljena diktatura. Ko zveza borcev danes v propagandne namene izrablja pozitivne asociacije, ki jih upravičeno vzbuja izraz »zmagovita protihitlerjevska (ali protifašistična) koalicija« s tem, da svoje medvojno revolucionarno gibanje lepi na to koalicijo, se dejansko poskuša »šlepati« na demokratični, zahodni del te koalicije po zaslugi katerega ima ta koalicija pozitivno podobo v javnosti. To pa je neupravičeno, kajti ti isti borci so med vojno do neba povzdigovali »s slavo ovenčano delavsko-kmečko Rdečo armado pod vodstvom velikega Stalina«, hkrati pa bili skrajno nezaupljivi do »zaveznic« Velike Britanije in ZDA ter bili pripravljeni dočakati z orožjem njuni vojski, če bi se izkrcali na jadranski obali v strahu, da bodo na ozemlju, ki bi ga osvobodile anglo-ameriške sile nato oblast prevzele »reakcionarne sile«. Lepo bi bilo, da bi slovenski borci svojim zahodnim kolegom iz svetovne veteranske federacije ko se bodo srečali ob kakšni okrogli obletnici omenili te in druge »podrobnosti« iz njihovih »zavezniških« odnosov med 2. svetovno vojno.

Če so bili partizani morda na »pravi strani« med 2. svetovno vojno pa je bila Slovenija zaradi njih na napačni strani med hladno vojno – nahajala se je namreč na napačni, vzhodni, strani železne zavese. Na gospodarski položaj in življensko raven v evropskih državah danes mnogo bolj vpliva na kateri strani se je kaka država nahajala med hladno vojno kot pa med 2. svetovno vojno. Nemčija, Italija in Finska so bile na napačni strani v 2. svetovni vojni, pa so danes bolj razvite od tistih držav, ki so bile na pravi strani 2. svetovne vojne, a na napačni strani hladne vojne, med katerimi je bila tudi Slovenija. V primeru uresničitve ciljev protikomunističnega tabora na Slovenskem, bi Slovenija zanesljivo bila na pravi strani hladne vojne in bi bile danes plače, kot najotipljivejši kazalec razvitosti in življenske ravni, pri nas primerljive tistim v Avstriji in Italiji. Slovenski protikomunisti res niso konca vojne dočakali na strani zmagovalcev, ker jim tega niso dopustili komunisti, marveč so delili usodo poraženih sil osi s katerimi so bili v samoobrambi prisiljeni skleniti taktično zavezništvo. Toda vojaški poraz, kjer odloča fizična moč, ne pomeni nujno moralne manjvrednosti poražene strani. Tragična usoda slovenske protirevolucije med 2. svetovno vojno je posledica geopolitičnega položaja Slovenije kot dela večnarodnostne Jugoslavije s to smolo, da se nahaja preveč na vzhodu evropske celine, kjer so se križale ekspanzionistične ozemeljske ambicije sil osi in totalitarno mesijanstvo domačih revolucionarjev. Njen položaj je imel marsikaj skupnega s položajem Finske – demokratične države, žrtve ozemeljsko motivirane sovjetske agresije, ki je stopila v zavezništvo z Nemčijo, da bi povrnila ozemlje, ki ji ga je ukradla SZ v zimski vojni 1939-1940 (to ji je omogočil nemško-sovjetska nenapadalna pogodba iz leta 1939). Nobena ideološka solidarnost z nacionalsocializmom, nobene ekspanzionistične težnje do tujega etničnega ozemlja niso bile vzrok za njeno udeležbo v vojni na strani sil osi, katerim formalno ni pripadala, marveč je z njimi imela le skupnega sovražnika. Po vseh merilih je Finska vodila pravično obrambno vojno, kar pa ni preprečilo, da bi jo tudi zahodni zavezniki ne obravnavali kot članico sovražne koalicije, ki je zaradi tega morala izgubiti dodatno ozemlje in plačati odškodnino agresorici nanjo. Usodi slovenske protirevolucije je bila tudi podobna usoda nekaterih ljudstev na Krimu in Kavkazu, ki so v prodirajoči nemški vojski videla osvoboditeljico od boljševiških tlačiteljev in zato »kolaborirala« z njo in so to po nemškem porazu plačala z izgonom iz svoje domovine. Ti primeri kažejo, da izid 2. svetovne vojne marsikje ni prinesel pravičnega razpleta in to se je nažalost zgodilo tudi v Sloveniji. Slovenski protikomunisti niso bili del poražene koalicije, marveč so le delili njeno usodo. Oni niso bili v vojni z zavezniki, namreč z zahodnimi zavezniki, za kar je bil dokaz, da so priznavali vlado, ki je bila del zmagovite koalicije, temveč so bili v vojni z domačimi revolucionarnimi totalitarci, ki so stregli po življenju njim in demokraciji v Sloveniji, zahodne sile pa obravnavali kot potencialne sovražnike, v boju proti katerim so bili pripravljeni tudi sklepati taktične dogovore z okupatorji, kar potrjujejo pogajanja med Titovimi odposlanci in Nemci v začetku leta 1943.

Kakorkoli že, domobranci in pripadniki drugih protirevolucionarnih »kolaboracionističnih« formacij na Slovenskem med 2. svetovno vojno so bili poraženci leta 1945, podobno kot demokrati po vsej vzhodni Evropi, ne glede na njihovo zadržanje med samo vojno, toda njihovo zmagoslavje je prišlo leta 1989, ko se je s padcem železne zavese potrdilo, da so bili na pravi strani zgodovine. Po drugi strani pa so bili komunisti in naše partizanstvo med zmagovalci 2. svetovne vojne leta 1945, a se je leta 1989 razkrilo, da so bili na napačni strani zgodovine. Kar je še posebej tragično pri tem pa je, da se je, skupaj z njimi na napačni strani zgodovine znašla tudi Slovenija in te posledice še danes čutimo.

Partizanstvo in osamosvojitev Slovenije

Voditelji borčevske organizacije in drugi apologeti partizanskega boja trdijo celo, da je njihov boj zaslužen za osamosvojitev Slovenije leta 1991. Ta trditev je toliko skregana z resničnostjo, da je čudno da njene absurdnosti ne opazijo tisti, ki jo izrekajo. Namreč, če je tako kot trdijo, zakaj potem Slovenija ni postala neodvisna že leta 1945, ko so zmagali, ampak šele čez 46 let, po koncu komunističnega sistema, ki so ga oni uvedli. Dejstvo je, da niti v enem dokumentu partizanskega gibanja neodvisna Slovenija ni bila navedena kot cilj njihovega boja, vedno je bilo govora o Sloveniji v okviru federativne Jugoslavije, čeprav so res pogosto govorili o »pravici slovenskega naroda do samoodločbe, vključno do odcepitve«, vemo pa kako je bilo potem s to pravico po njihovi zmagi. Treba je reči, da tudi slovenska protirevolucija v tem oziru ni bila nič boljša in je tudi ona zastopala kontinuiteto Jugoslavije, kljub temu, da so bila pri nekaterih njenih posameznikih navzoča tudi drugačna razmišljanja. Vendar pa je mogoče skoraj zanesljivo reči, da bi v primeru drugačnega razpleta (nezmage partizanov), Slovenija postala neodvisna že leta 1945 ali 1946 in ne šele 45 let kasneje. Zmaga partizanov v Jugoslaviji je podaljšala življenje tej državni tvorbi za 45 let, kolikor časa je tudi trajala komunistična diktatura, za katero so se borili ti partizani.

Janez Stanovnik, predsednik slovenske borčevske organizacije, je v dokumentarcu o Titu, ki je bil posnet lani izjavil, da je bilo mogoče leta 1945 obnoviti Jugoslavijo le s »trdo roko«, to je z diktaturo. Ta njegova ugotovitev je popolnoma točna. Napad sil osi 6.4.1941 ni privedel le do vojaškega zloma Jugoslavije, marveč tudi do njenega razpada potem ko so Hrvati 10.4. razglasili svojo neodvisno državo. Ta razpad je nato zapečatilo krvavo mednacionalno obračunavanje v vojnem času. Ta mednacionalni razdor je bila sposobna preseči le politična sila, ki jo je navdihovala nadnacionalna (in kot se je izkazalo, utopična) ideologija in ta sila je bila KPJ, katere marksistično-leninistična ideologija je temeljila na »proletarskem internacionalizmu«. Marksizem je središče družbenega dogajanja in zgodovinske dinamike postavil v ekonomsko sfero »produkcijskih odnosov« in je kot primarno vzpostavil socialno delitev ljudi na »izkoriščevalske« in »izkoriščane« družbene razrede, medtem ko so bile etnične in druge razlike zanj drugotnega pomena in večinoma prehodnega značaja dokler se ne vzpostavi »brezrazredna družba«. Tako tudi komunisti niso delili ljudi po nacionalni, temveč po »razredni« pripadnosti. Nacionalni konflikti so bili po njihovem mnenju posledica obstoja družbene ureditve temelječe na izkoriščanju »ljudskih množic«, ko »razredni sovražniki« (v kapitalizmu je bila to predvsem »buržoazija«) ščuvajo te množice proti drugim narodom in razpihujejo nacionalne napetosti, da bi odvrnili pozornost »izkoriščanega delovnega ljudstva« od »razrednega boja« in preusmerili njegov gnev z »izkoriščevalcev« na druge narode. Ključ za razrešitev nacionalnih konfliktov je bil po tem mnenju v vzpostavitvi socialistične družbe (kot nižje stopnje komunizma), ko ne bo več »izkoriščanja človeka po človeku«, ki generira »zatiranje naroda po narodu«. S tega vidika je bilo geslo jugoslovanskih komunistov »bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in narodnosti« le lokalno prirejena različica univerzalnega komunističnega gesla »proletarci vseh dežel združite se«. Je pa bilo to geslo med 2. svetovno vojno zelo učinkovito v tedanjih jugoslovanskih razmerah, kajti komunistom je omogočilo mobilizacijo pripadnikov vseh jugoslovanskih narodov v komunistično »narodno-osvobodilno« gibanje, četudi z različno časovno dinamiko in intenzivnostjo. V partizanskih enotah so se lahko složno borili pripadniki raznih narodov (iz »neizkoriščevalskih« družbenih razredov), ker komunisti niso delali razlik med njimi.

S tem so si komunisti zagotovili odločilno prednost nad protikomunisti, kjer takšna večnacionalna mobilizacija in povezovanje ni bilo možno. Namreč, za razliko od revolucionarno-prevratniških sredstev komunistov, so protikomunistične sile so za prihod na oblast uporabljale parlamentarna sredstva in so to lahko dosegle le, če jih je ljudstvo izvolilo na volitvah. V tem ljudstvu pa je bila živa in zakoreninjena zavest o pripadnosti etničnim skupinam (narodom), vsekakor veliko močnejša od zavesti pripadnosti »družbenim razredom« (ne glede na vse napore komunistov, da bi jo prebudili in zanetili konflikt med temi »razredi«, ki bi se končal z njihovim prihodom na oblast na čelu zmagovitega »delavskega razreda«, za katerega predstavnike so se samovoljno oklicali), ki so bili bolj umotvor marksističnih ideologov kot realno obstoječe kategorije. Da so te protikomunistične sile, ki so bile politično odvisne od volilne podpore to podporo tudi dobile je bilo nujno, da so jih ljudje pripoznali kot zaščitnike interesov naroda, kateremu pripadnost so čutili in zato je bilo nujno, da so te sile igrale tudi na »nacionalno karto«, ki je edina prinašala volilni uspeh, kar je pokazala politična obrobnost nadnacionalnih strank, ki so zbirale glasove na socialni (»razredni«) ali vsejugoslovanski podlagi. Ker v nekdanji Jugoslaviji ni bilo nadnacionalne jugoslovanske identitete, interesi posameznih narodov pa so bili različni in celo nasprotujoči, protikomunistične stranke, če so hotele ohraniti množično podporo, niso mogle nastopati kot branilke interesov več narodov, ampak le enega naroda. Od tod tudi etnična razdeljenost predvojnega strankarskega življenja, ki je kazala na umeten značaj te državne tvorbe in ki se je neuspešno poskušala presegati na razne načine, kot z določbo, da se morajo stranke za udeležbo na volitvah povezati v vsedržavne koalicije. Posledica tega med vojno je bila, da ni bilo možno ustanoviti protikomunističnih odporniških gibanj, ki bi združevala v svojih vrstah pripadnike več narodov. K temu je treba dodati dejstvo, da sta bila v nekdanji Jugoslaviji med 2. svetovno vojno okupirana le slovenski in srbski narod (če izvzamemo nekaj Hrvatov, ki so prišli pod Italijo) in je bilo le njih mogoče mobilizirati na osvobodilni protiokupatorski platformi. Ostale narode je bilo možno mobilizirati v uporniško vojsko le za cilj spremembe režima in obnovitve Jugoslavije, za kaj takega pa protikomunistične sile teh narodov (na primer, Hrvaška kmečka stranka (HSS) kot daleč najbolj vplivna stranka v hrvaškem narodu) niso videle potrebe, ker tega niso počele tudi pred vojno in je bilo to nasploh v nasprotju za njihovim nemilitantnim značajem.

Komunistom je njihova »internacionalistična« ideologija omogočila, da so ustanovili vsejugoslovansko odporniško gibanje in povezali pripadnike različnih narodov na skupni politični platformi. Njim so šli na roko tudi nekateri drugi dejavniki kot: anomalen položaj vojaški enot sil osi razmeščenih v NDH (čeprav so bile te sile uradno v NDH na povabilo ustaške vlade, so se obnašale kot de-facto oblast na svojem operativnem področju, tako da so mnogi Hrvati in Bošnjaki videli v njih okupatorje, »neodvisnost« NDH pa kot farso); naveličanost znatnega dela prebivalstva etnično mešanih področij (zlasti v Bosni) nad politiko ki je podpihovala medsebojno klanje in pripravljenost slediti silam, ki so ponujale izhod iz začaranega kroga mednacionalega sovraštva; in zlasti mednarodni položaj, ki se je spreminjal v korist zaveznikov, partizani pa vse bolj prepoznavani kot končni zmagovalci, katerim se velja oportunistično pridružiti. Ta medvojna povezava več pripadnikov različnih jugoslovanskih narodov za skupni cilj zmage nad silami osi in njenimi domačimi zavezniki na temelju nadnacionalne ideologije je Partiji, ki je stala na čelu te povezave, omogočila, da je zmagala in obnovila Jugoslavijo. Toda to sodelovanje različnih narodov in jugoslovanska država kot taka je po po dosegi zmage nad silami osi, ko je izginil medvojni povezovalni dejavnik boja proti skupnemu sovražniku, lahko trajalo samo toliko časa, dokler je Partija na totalitaren način obvladovala javno življenje in ni dopuščala političnega pluralizma. Ko je bilo totalitarnega pritiska leta 1990 končno konec je tudi Jugoslavija kmalu razpadla in na njenih ruševinah zrastla neodvisna Slovenija.

Sedaj ni težko videti, da bi brez partizanov, ki so uvedli totalitarni režim, Jugoslavija razpadla že leta 1945 ali 1946, ali pa se niti ne bi obnovila, kljub njenemu formalnemu obstoju kot priznanega mednarodnega subjekta, Slovenija pa bi postala neodvisna že tedaj. Jugoslovanska begunska vlada je obstajala le na papirju, za ohranjanje videza enotnosti pred zavezniki, toda dejansko so to vlado razkrajala nacionalna nasprotja med njenimi srbskimi in hrvaškimi člani, katera je zaostrilo dogajanje v domovini, in če bi se ta vlada vrnila v domovino in znova »sedla na oblast« (do česar je imela po volilnih rezultatih vso pravico), ona ne bi mogla vladati zaradi nespravljivih razlik v pogledih na nacionalno vprašanje.

S tem v zvezi se včasih citira mnenje nekaterih zahodnih opazovalcev iz tedanjega časa, da je bil Titov režim leta 1945 sicer najbolj represiven od vseh vzhodnoevropskih vlad (leta 1945 v nobeni od teh držav še ni bila formalizirana enostrankarska vladavina KP) in »volitve« 11.11.1945 nesvobodne, da pa je bil njegov režim hkrati tudi najbolj reprezentativen v vzhodni Evropi in bi verjetno zmagal tudi na svobodnih volitvah. To mnenje, čeprav verjetno pravilno glede ocene reprezentativnosti Titovega režima v tedanjem času, ne upošteva večnarodne sestave nekdanje Jugoslavije, ki se je glede tega razlikovala od ostalih vzhodnoevropskih držav. Titov režim je bil relativno pribljubljen leta 1945 prav zaradi njegove represivnosti. Ta represivnost je omogočala režimu, da je oktroiral glavne elemente državne ureditve »nove Jugoslavije«, o katerih bi bilo treba, brez te represivnosti, odločati na demokratičen način. In ni težko ugotoviti kakšen bi bil v tem primeru epilog »demokratičnega« odločanja o usodi Jugoslavije.

Če bi Tito po vojaški zmagi njegove partizanske vojske in njegove Partije dovolil neoviran politični pluralizem, ga na svobodnih volitvah šest mesecev po končani vojni ne bi premagala neka združena vsejugoslovanska protikomunistična koalicija, ki je tudi ne bi bilo, marveč nepomirljiva nasprotja med jugoslovanskimi narodi. In zelo hitro bi se izkazalo, da ta nasprotja niso produkt »protiljudske« dejavnosti »izkoriščevalske buržoazije«, marveč da temeljijo na medsebojno izključujočih se teritorialnih interesih jugoslovanskih narodov, za katere je ta namišljena »buržoazija« še najmanj kriva. V primeru resnično svobodnih volitev bi v ospredje stopila vprašanja ureditve Jugoslavije in mednacionalnih odnosov in ne kaj je kdo počel med vojno. Tito bi v predvolilni kampanji namesto hvaljenja z vojnimi zaslugami moral govoriti o porazdelitvi pristojnosti centralnih in necentralnih organov oblasti, sestavi centralnih organov, načinu volitev vanje in načinu odločanja v njih, na koliko zveznih enot naj bo razdeljena Jugoslavije in drugih občutljivih vprašanjih med katerimi bi bilo najbolj eksplozivno tisto o notranjih mejah v Jugoslaviji. Tito tu enostavno ne bi mogel dati odgovorov, ki bi zadovoljili vse narode in najverjetneje ne bi zadovoljili noben narod. Zlasti pri vprašanju notranjih meja bi se odprla pandorina skrinjica, Titova slava herojskega poveljnika iz časa vojne bi hitro skopnela, mukoma zgrajeno »bratstvo in enotnost« pa bi kmalu potonilo v krvi novega vala mednacionalnega obračunavanja, ki bi spremljalo risanje teh »notranjih meja«, ki bi bile v resnici meje nacionalnih držav nastalih na ruševinah Jugoslavije. Skratka, odprl bi se proces, do katerega je v precej spremenjenem mednarodnem okolju prišlo šele leta 1991 in ki še danes ni dokončan. V novo vojno bi se zelo verjetno vpletle velike sile, katere bi na svojo stran gotovo poklicale domače vojskujoče se strani in prav mogoče je, da bi dogovor velikih sil rezultiral v udejanjenju znane formule Churchilla in Stalina o delitvi vzhodnega in zahodnega vpliva v nekdanji Jugoslaviji v razmerju 50:50, pri čemer bi neodvisna Slovenija prav gotovo prišla v zahodno vplivno področje. Lahko se reče, da je bil glavni dolgoročni zgodovinski učinek partizanske zmage v Jugoslaviji leta 1945 skoraj polstoletna odložitev procesa oblikovanja nacionalnih držav na prostoru nekdanje Jugoslavije, tudi ustanovitve slovenske države, pri čemer ta odlog ni prinesel mirnega poteka tega procesa, ko je do njega končno prišlo. Če ne bi bilo partizanstva, ki je po zmagi zavladalo s »trdo roko« v Jugoslaviji, bi bila Slovenija neodvisna že leta 1945 ali 1946 in ne šele leta 1991. Zato ne drži trditev, da je imelo partizanstvo kakršnekoli zasluge za nastanek neodvisne Slovenije.

Partizanstvo in vrnitev Primorske k matični domovini

Komunistično vodeni »NOB slovenskega naroda« se pogosto opravičuje, češ da je zaslužen za vrnitev Primorske k Sloveniji. Tudi to trditev je mogoče ovreči, čeprav je od vseh trditev s katerimi se opravičuje partizanstvo še najmanj neresnična. Vrnitev Primorske k Sloveniji je bil edini pozitivni rezultat 2. svetovne vojne za slovenski narod ob množici negativnih in Primorska je bila edina pokrajina, katero je partizanska vojska osvobodila v nacionalnem smislu (ne tudi v političnem smislu). Toda tudi ta rezultat bi bil lahko še boljši za slovenski narod, če boj za osvoboditev primorskih Slovencev ne bi vodila Partija, zato da bi prigrabila monopolno oblast. Velika Britanija (njen zunanji minister Anthony Eden) je spomladi 1941 obljubila jugoslovanski vladi po njenem prihodu v London, da bodo Italiji odvzeta vsa ozemlja, ki jih je pridobila po 1. svetovni vojni na podlagi Londonskega pakta iz leta 1915. Ko pa je nova italijanska vlada stopila v vojno na strani zaveznikov konec leta 1943 je bila ta (ustna) obljuba umaknjena in rečeno je bilo, da se bo o statusu tega ozemlja znova odločalo na mirovni konferenci po vojni. V skladu s tem Churchill avgusta 1944 na srečanju s Titom ni hotel obljubiti, da bo Jugoslavija po vojni dobila sporno ozemlje, kot tudi Italiji ni bilo obljubljeno, da bo to ozemlje obdržala. Očitno so bili zahodni zavezniki po protifašističnem prevratu v Italiji mnenja, da bo potrebna sprememba jugoslovansko-italijanske meje, toda glede obsega te spremembe še niso imeli izoblikovanega stališča med in si tudi niso hoteli vezati rok v povojnih pogajanjih o usodi Evrope z natančnim izrekanjem o tem vprašanju že med samo vojno, ko so vsekakor imeli dovolj drugih problemov. So pa zavezniki sklenili, da bo sporno področje tako imenovane Julijske Krajine (ozemlje med nekdanjo avstroogrsko-italijansko mejo in rapalsko mejo) prišlo pod zavezniško upravo (to je pomenilo izvzetje italijanske uprave nad tem področjem) do dokončne ureditve njegovega statusa. Osvoboditev večjega dela tega področja s strani slovenske in jugoslovanske partizanske vojske je rezultirala, da je večji del ozemlja do koder so prodrle jugoslovanske sile prišel pod jugoslovanko vojaško upravo (cona B), kar sprva zavezniki niso predvideli. Ni pa jugoslovanska vojaška uprava cone B v formalnem smislu prejudicirala tudi poznejšo pripadnost tega ozemlja Jugoslaviji, čeprav je v praksi zelo olajšala tak razpet. Po drugi strani pa tudi anglo-ameriška uprava cone A ni zagotovila poznejše italijanske suverenosti nad tem ozemljem. Če bi namreč bilo tako bi danes Sežana, večji del Krasa, Goriška Brda in dolina Soče do Predela ostali v Italiji, ker so se od junija 1945 do leta 1947 nahajali pod anglo-ameriško upravo v coni A Julijske Krajine. Tudi če bi zahodne sile spomladi leta 1945 prodrle do rapalske meje in vzpostavile svojo upravo nad celotno Julijsko Krajino, bi velik del te Julijske Krajine zagotovo pripadel Jugoslaviji, vendar pa je partizanska osvoboditev in vojaška uprava nad cono B vsekakor zagotovila jugoslovanski strani močnejši pogajalski položaj pri določanju meje in bili, kljub komunističnemu značaju, v interesu slovenskega naroda. Brez te osvoboditve je povsem možno, da naša zahodna meja ne bi potekala tam, kjer poteka sedaj.

Znano je, da je britanski premier Winston Churchill v zadnjih tednih vojne, po srečanju na Jalti, močno pritiskal, da bi zahodne sile prodrle čimdlje na vzhod, da bi imele čim boljši pogajalski položaj v dogovarjanju s SZ o prihodnosti povojne Evrope. Američani so bili tedaj do tega precej ravnodušni, kar je vzrok, da je Rdeča armada, ne pa zahodni zavezniki, vkorakala v Berlin in Prago. Eno od mest za katerega je bil Churchill še posebej zainteresiran, da ga zavzamejo (oziroma osvobodijo) anglo-ameriške čete je bil Trst in znano je, da je konec aprila 1945 Churchill ukazal poveljniku zavezniških sil v Italiji britanskemu feldmaršalu Haroldu Alexandru naj pospeši prodor do Trsta da bodo britanske čete prišle v mesto pred Titovimi partizani. To se ni zgodilo, vendar pa je Churchill dosegel, da so Američani in Britanci skupaj izdali ultimat naj se partizanske sile, katerim se je večinoma posrečil prodor do zahodne slovenske etnične meje, do 12.6.1945 umaknejo na Morganovo črto (ki je nato ločevala coni A in B Julijske Krajine) in zagrozili z uporabo sile, če se to ne bo zgodilo. Ker se SZ ni bila pripravljena konfrontirati z zahodnima silama zaradi Trsta, ni Titu preostalo nič drugega kot, da je storil kot mu je bilo ukazano. S tem je uresničitev slovenskih ozemeljskih interesov postala bolj negotova. Kljub temu je del ozemlja iz katerega so se morali umakniti partizani z mirovno pogodbo leta 1947 pripadel Jugoslaviji/Sloveniji, sedanja italijansko-jugoslovanska meja pa je bila določena leta 1954.

Churchillove aktivnosti v zvezi s Trstom aprila in maja 1945 so bile nedvomne nasprotne slovenskim narodnim interesom, toda on ni tako ravnal zaradi želje po škodovanju Slovencem ali pomoči Italijanom, temveč je gledal na zadevo z vidika dolgoročnih strateških interesov Velike Britanije. Winston Churchill je (precej prej kot Američani) spregledal načrte Moskve za sovjetizacijo vzhodne Evrope in je videl v tem vir nevarnosti v prihodnosti za britanske interese na evropski celini kot tudi za mir v Evropi. Zato je že med samo vojno poskušal čimbolj omejiti vpliv SZ v vzhodni Evropi in si je s tem ciljem tudi prizadeval za zahodni prodor čimgloblje v srednjo Evropo, a pri tem ni naletel na posebno razumevanje ZDA, zaradi česar njegove želje večinoma niso bile uresničene. Znano je na primer, da se je Churchill zavzemal za zavezniško izkrcanje na Balkanu in prodor od tam v Podonavje (možnost, da bi se to zgodilo je predstavljala nočno moro za jugoslovanske komuniste), a do tega ni prišlo zaradi ameriškega nasprotovanja. Američani so, gledajoč na zadevo zgolj z vidika vojaške ekonomičnosti, sprva načrtovali zgolj invazijo v Rokavskem prelivu ter so le nevoljno privolili v izkrcanje na Siciliji (da bi se zavarovale komunikacije v Sredozemlju) in nazadnje na italijanski celini šele po protifašističnem prevratu v Italiji 25.7.1943, ko je bilo tudi že jasno da invazije na zahodu leta 1943 ne bo. V Titu in njegovih partizanih je Churchill videl podaljšano roko Moskve (čeprav jih je navzven priznaval kot zaveznike) in v tem prepričanju ga je še dodatno utrdila pogodba o prijateljstvu, ki sta jo 11.4.1945 v Moskvi podpisala Tito in Stalin. Zato si je prizadeval tudi za omejitev Titovega vpliva in Slovenci smo to plačali v Trstu (kot pomembnem pristanišču in strateški točki ob severnem Jadranu) in ob naši zahodni meji, ne le skozi ravnanje zahodnih sil spomladi 1945, ampak tudi v naslednjih letih, ko se je boj za zahodno mejo preselil na diplomatski parket in so te sile bolj ali manj podpirale italijansko stran, od sovjetske diplomatske podpore pa ni bilo posebne koristi. Lahko se logično predvideva, da bi v primeru če na čelu odporniškega gibanja v Jugoslaviji (in Sloveniji) ne bi stali komunisti, ampak jugoslovanska londonska vlada (četudi le nominalno, kot bi to gotovo bilo primer pri slovenskem nekomunističnem odporniškem gibanju), ki je bila z gostiteljico Veliko Britanijo v odličnih odnosih, da Churchill ne bi nasprotoval osvoboditvi Trsta s strani takšne vojske in, da v takem primeru tudi zahodnega ultimata za umik te vojske ne bi bilo, s čimer bi bili Slovenci v boljšem položaju, da dosežejo ugodnejšo razmejitev proti Italiji. Zedinjena Slovenija in osvoboditev Primorske in Koroške je bila namreč tudi v programu protirevolucionarni sil v Sloveniji in tudi jugoslovanske londonske vlade. Seveda, bo nekdo dejal, kako neki bi ta vojska lahko osvobodila Trst, ko pa je niti ni bilo, temveč so sile, ki so priznavale to vlado »sodelovale z okupatorjem«. Take odporniške vojske ni bilo, ker ji komunisti niso dovolili, da bi se organizirala, sile ki bi tvorile to vojsko pa so sodelovale z okupatorjem, ker so jih komunisti v to prisilili. Dejstvo je, kar so priznali tudi propartizanski zgodovinarji, da bi, če ne bi bilo partizanov, nastalo nekomunistično oboroženo odporniško gibanje (ali verjetneje gibanja, ker nobeno od njih ne bi skušalo, niti moglo monopolizirati odpora) v Sloveniji (in Jugoslaviji) in ta demokratična, prozahodno usmerjena odporniška vojska bi ob koncu vojne osvobodila Primorsko in Trst, in taki vojski zahodni zavezniki ne bi izročili ultimata naj zapusti Trst. V primeru takega razvoja dogodkov, bi verjetno zahodne sile po vojni z večjo naklonjenostjo obravnavale tudi slovenske interese pri razmejitvi, čeprav je neutemeljeno misliti, da bi v primeru nekomunistične vlade zahodni zavezniki brezrezervno podpirali našo stran.

Za neoptimalno razmejitev z Italijo pa sta bila kriva še dva druga dejavnika. Prvi je bil prestop Italijanov v zavezniški tabor potem ko so videli, da bo Hitler izgubil vojno. S tem Italije ni bilo več mogoče obravnavati kot čisto poraženko in jo temu ustrezno kaznovati z amputacijo ozemelja velikega obsega kot so storili Nemčiji. Za ozemeljske interese slovenskega naroda bi bilo gotovo bolje, če bi Italija vztrajala na nemški strani do konca, toda to je bilo zunaj našega vpliva. Na drugi od teh dveh dejavnikov, pa smo Slovenci mogli vplivati. Za tako razmejitev je krivo tudi dejstvo, da Slovenija tedaj ni bila mednarodni subjekt ampak obravnavana kot brezimen del Jugoslavije. Kot je znano so zavezniki nazadnje sklenili, da se razmejitev med Jugoslavijo in Italijo opravi po načelu etničnega ravnotežja, kar pomeni da je bila meja potegnjena tako, da bi približno enako pripadnikov italijanske in »jugoslovanske« manjšine ostalo v tuji državi. Na ta način je slovenski narod s svojim etničnim ozemljem in svojo manjšino, ki je ostala v Italiji plačal Italiji, ker je italijansko etnično ozemlje ob zahodnoistrski obali ostalo v »Jugoslaviji«, današnji Hrvaški. Če bi Pula, Rovinj, Poreč in druga mesta z večinskim italijanskim prebivalstvom ostala v Italiji, bi današnja naša meja z Italijo potekala zahodneje. Trst in verjetno tudi Gorica kot večinsko italijanski mesti bi sicer ostala v Italiji, toda slovenske vasi v okolici teh dveh mest, Beneška Slovenija in Rezija pa bi pripadli Sloveniji, da bi se doseglo etnično ravnotežje, ki bi zahtevalo, da toliko manj Slovencev ostane v Italiji. Če bi po 2. svetovni vojni Slovenija vodila diplomatski boj za zahodno mejo kot samostojna država bi brez dvoma zahtevala takšno etnično ravnotežje z Italijani po katerem ne bi s slovenskim etničnim ozemljem in slovensko manjšino kupovala Hrvaški italijanskega etničnega ozemlja v zahodni Istri. Na prvi pogled to nima ničesar opraviti z vojskujočima si taboroma med 2. svetovno vojno v Sloveniji, ki sta se oba zavzemala za vključenost Slovenije v Jugoslavijo. Toda, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem sestavku, je le partizanska zmaga, ki je rezultirala v uvedbi diktature (»trde roke« kot je rekel Janez Stanovnik) omogočila obnovitev Jugoslavije. Zmaga protikomunističnega tabora bi rezultirala v razpadu Jugoslavije v letih 1945-1946 in osamosvojitvi Slovenije, ki bi se nato kot samostojna država znašla v ugodnejšem pogajalskem položaju pri določanju meje z Italijo.

Seveda, v zgodovini je vedno težko reči kaj bi bilo, če bi bilo, toda ta analiza kaže, da ne drži trditev, da je edino partijska politika med 2. svetovno vojno lahko proizvedla rezultat s katerim je bila Primorska (oziroma njen večji del) vrnjena Sloveniji. Vsaj toliko prepričljivo je možno trditi, da bi narodno-obrambni koncept demokratičnih političnih strank iz leta 1941, če bi mu komunisti dovolili da bi se uresničil, proizvedel še ugodnejši rezultat za primorske in morda tudi za koroške Slovence.

Rekapitulacija učinkov partizanstva na slovenski narod

Iz vsega tega sledi, da kot ni partizanstvo zaslužno za konec tuje okupacije Slovenije, prav tako bi do osvoboditve Primorske prišlo tudi brez tega gibanja, in to lahko še na večjem ozemlju. Zmaga partizanstva je podaljšala življenje Jugoslaviji in preprečila, da bi Slovenija postala neodvisna država že leta 1945 ali 1946. Edini nesporni učinek partizanskega boja in njegove zmage je bila uvedba komunistične diktature v Sloveniji kot federalni enoti komunistične »nove Jugoslavije«. Porazen učinek gibanja, zaradi katerega je prišlo do toliko žrtev in tolikšne gmotne škode in ki je izzvalo bratomorni spopad med Slovenci, najhujšo stvar, ki lahko doleti en narod. Obstaja pregovor, ki pravi, da drevo spoznaš po sadežih in ti sadeži s partizanskega drevesa so bili za slovenski narod več kot grenki, da ne rečemo strupeni. Partizanstvo je bilo nesreča za slovenski narod. Partizanstvo je s svojim prezgodnjim uporom proti okupatorju, motiviranem s partijskimi oblastnimi cilji, povzročilo številne žrtve in gmotno škodo, ki je bila nepotrebna z vidika osvoboditve od okupatorja. Lahko se reče, da so bile vse žrtve, ki so padle v zvezi s protiokupatorskim bojem v letih 1941 (po aprilski vojni), 1942 in vsaj v prvi polovici 1943 nepotrebne, potrebne so bile edino Partiji in njeni osvojitvi monopolne oblasti. Jugoslovansko partizanstvo je z monopolizacijo odpora (prepovedjo organiziranja odpora zunaj njegovih vrst) in prezgodnjim začetkom boja proti okupatorju, ki je uveljavitev te monopolizacije omogočilo, preprečilo demokratičnim odporniškim organizacijam, da bi se borile proti okupatorju in uvrstile Slovenijo v demokratični del zavezniške koalicije, Slovenijo pa postavile na zahodno stran železne zavese po vojni. Ironija je, da se tako gibanje v pretežnem delu slovenske javnosti še vedno ocenjuje kot pozitivno, kot malodane zaslužno, da Slovenci danes sploh še obstajamo, kar je predvsem posledica sistematične indoktrinacije v šolah. Zmaga partizanstva leta 1945 je pomenila poraz za slovenski narod, kot je bila zmaga nacionalsocializma leta 1933 poraz za nemški narod ali zmaga boljševizma v letih 1917-1920 poraz za ruski narod. Kot sta ureditvi, ki so jo uvedli nemški nacionalsocialisti in ruski boljševiki končali na smetišču zgodovine, tako se je zgodilo tudi z eksperimentom, ki je bil vsiljen Sloveniji po partizanski zmagi. Še danes se čutijo negativne posledice te zmage, najbolj otipljivo v slabši razvitosti in nižji življenski ravni v Sloveniji kot je pri naših severnih in zahodnih sosedih, slovenski narod pa zaradi dogodkov povezanih s komunistično revolucijo še danes ni dosegel tistega državljanskega miru in notranje sproščenosti, ki obstajata pri narodih, ki niso doživeli državljanskega spopada.

VLOGA PROTIREVOLUCIJE V SLOVENIJI MED 2. SVETOVNO VOJNO

Iz vsega napisanega v tem eseju se morda zdi, kot da je bilo ravnanje slovenskih protikomunistov med 2. svetovno vojno v celoti pravilno in, da so bile demokratične sile zgolj nedolžne žrtve genialno zamišljene in izpeljane velike komunistične zarote. Temu ni bilo tako in te sile so z napakami, ki so jih storile, znatno, čeprav ne odločilno, pripomogle k izidu 2. svetovne vojne na Slovenskem, izidu, ki je bil najbolj tragičen za njih same, negativen pa (z izjemo osvoboditve Primorske) tudi za slovenski narod. Analize napak protirevolucionarnega tabora pa ni mogoče opraviti brez kratke analize okupacijskih režimov in njihovega vpliva na medvojno dogajanje na Slovenskem med 2. svetovno vojno.

Okupacijski režimi na Slovenskem in njihov vpliv na razvoj dogodkov

2. svetovna vojna na Slovenskem je pokazala, da intenzivnost odpora proti okupaciji ni sorazmerna intenzivnosti okupatorjevega zatiranja naroda, marveč da je nasprotno. V največji in najbolj obljudeni slovenski pokrajini Štajerski, kjer je bilo nemško zatiranje slovenstva najmočnejše, je bilo partizanstvo najšibkejše, vojaško pomemben dejavnik je postalo šele spomladi 1944, ko je tja prišla 14. partizanska divizija iz Ljubljanske pokrajine. (Neobstoj partizanstva praktično skozi vso vojno v Prekmurju, kjer je bila tudi vodena politika asimilacije Slovencev, je bil v največji meri posledica lege in relativne geografske izoliranosti te pokrajine.) Gorenjska je imela za eno stopnjo milejšo obliko germanizacije od Štajerske in približno za toliko močnejše partizanstvo. Na Primorskem s specifičnim mednarodno-pravnim položajem, kjer se je več kot dve desetletji vodila načrtna asimilacija Slovencev, je partizanstvo postalo močno šele po kapitulaciji Italije, ko je italijanizacijski pritisk pod novimi nemškimi gospodarji že začel popuščati, javno izražanje slovenstva pa oživljati. V italijansko-zasedenih Dolenjski, Notranjski in Ljubljani, ki so tvorile tako imenovano Ljubljansko pokrajino je bil okupacijski režim daleč najmilejši, raznarodovalne politike pa tam sploh ni bilo. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da so italijanske oblasti dovolile naselitev 16-20 tisoč slovenskih beguncev iz nemške okupacijske cone, česar definitivno ne bi storile, če bi bila kulturna italijanizacija zasedenega področja njihov cilj. Kljub, oziroma prav zaradi te »dobrohotne« italijanske politike, se je partizanstvo na tem področju Slovenije najmočneje razmahnilo, kot se je zaradi take italijanske politike in posledično močnega partizanstva na tem področju Slovenije tudi najmočneje razplamtela državljanska vojna med Slovenci. To se vidi iz podatka, da je od 5500 partizanov, kolikor jih je bilo v Sloveniji julija 1943, kar 4700 operiralo v Ljubljanski pokrajini, pa tudi del partizanskega kadra drugje je bil »uvožen« iz tega dela Slovenije, ki je služilo kot organizacijsko in logistično središče celotnega slovenskega »narodno-osvobodilnega gibanja«. Tudi komunisti niso pričakovali takšnega razvoja dogodkov. Prve partizanske čete so (že julija 1941) ustanovili v nemški okupacijski coni, v kateri so komunisti zaradi nemškega zatiranja in v slovenskem merilu najvišje socialne »proletariziranosti« videli najplodnejša tla za revolucijo. Večina teh prvih partizanskih čet je bila kmalu razbitih, ilegalna partijska organizacija zdesetkana in pričakovane ljudske vstaje v tem delu Slovenije poleti 1941, od koder naj bi se razširila v ostalo Slovenijo, ni bilo. Komunisti so znova skušali dvigniti vstajo na Gorenjskem decembra 1941, po nemškem porazu pri Moskvi, a se je ta poskus tragično (za prebivalce, ne za partizane) končal v Dražgošah naslednji mesec. Razvoj partizanstva v nemški coni je bil v letih 1942 in 1943 predvsem odvisen od poteka dogodkov v Ljubljanski pokrajini in mednarodnega vojaškega položaja, ki se konec leta 1942 začel nezadržno slabšati za sile osi. Šele, ko se je z kapitulacijo Italije septembra 1943 povsem prevesil v korist zaveznikov, se je partizansko gibanje v tem delu Slovenije (na Gorenjskem prej kot na Štajerskem) lahko kadrovsko in materialno osamosvojilo od pomoči iz Ljubljanske pokrajine, pri čemer je nemška mobilizacija Slovencev v svojo vojsko imela vse bolj vlogo mobilizatorja v partizansko vojsko.

Od kod ta neenaka moč in dinamika razvoja partizanstva v nemški in italijanski okupacijski coni? Poleg različnih okupacijskih režimov in vojaško-upravne sposobnosti obeh okupatorjev je bil zelo pomemben dejavnik različen odnos Slovencev do obeh narodov, ki sta nas okupirala. V odnosu do Italijanov je med Slovenci prevladoval prezir, v njih Slovenci niso videli dedičev velike antične rimske civilizacije, kot so se predstavljali, ampak zahrbtneže, ki so na podel način uveljavili svoje ozemeljske apetite po slovenskem ozemlju po 1. svetovni vojni, zatiralce slovenstva v priključeni Primorski ter strahopetce in vojaške nesposobneže, ki so to pokazali na soški fronti med 1. svetovno vojno, z agresijo na ubogo Etiopijo in na malo Grčijo, ki jih je ponižala, tako da jih je moral Hitler reševati iz godlje. Jasno je, da so se ti negativni stereotipi o Italijanih le še okrepili ob italijanski okupaciji leta 1941. Zaradi tega je bilo ravnanje slovenskega vodstva (ki je tudi delilo ljudsko mnenje o Italijanih – Marko Natlačen, ki se ga v najmočneje obsoja zaradi »udinjanja italijanskemu okupatorju« je bil po rodu iz zasužnjene Primorske in kot tak gotovo ni maral Italijanov) v prvih tednih vojne, čeprav dobronamerno, politično kratkovidno, ker ni upoštevalo te podobe o Italijanih v javnem mnenju, zaradi česar je to ravnanje naletelo na nerazumevanje in obsojanje s strani številnih ljudi, ki še zdaleč niso bili simpatizerji komunistov. To vodstvo pa iz razumljivih razlogov (potreba po varanju Italijanov) ni moglo pojasniti narodno-obrambnih motivov za svoje ravnanje ljudstvu, ki tudi ni vedelo, da to isto vodstvo vzdržuje tudi skrivne zveze z londonsko vlado preko Švice in Vatikana. S ponujeno široko avtonomijo kot nasprotju nacističnemu raznarodovanju se Italijani niso prikupili slovenskemu prebivalstvu, kar so pokazale tudi demonstracije v nekaterih dolenjskih krajih maja 1941 za odhod italijanskih in prihod nemških okupatorjev. Slovensko vodstvo je s tem, ko je (s figo v žepu) sprejelo ponujeno roko Italijanov, sicer koristilo ljudstvu (ki pa tega samožrtvovanja ni cenilo) in mu prineslo lažje življenje in milejši okupacijski režim, a je s tem še bolj kot ljudstvu koristilo komunističnim prevratnikom, ki so ta dejanja »kolaboracije« propagandno izrabili proti temu vodstvu, ki je bilo njihov glavni nasprotnik pri osvojitvi monopolne oblasti, hkrati pa so izrabili ugodne razmere, ki jih je za organizacijo njihovega »osvobodilnega gibanja« pomenil ta razmeroma liberalen okupacijski režim za gradnjo svoje politične in logistične infrastrukture na terenu in organizacijo oboroženih enot. Z vidika demokratične prihodnosti slovenskega naroda bi legitimno slovensko vodstvo ravnalo bolje, če bi od samega začetka distanciralo od italijanskih okupatorjev in ignoriralo njihove ponudbe. Res bi zaradi take odločitve trpelo ljudstvo, ki bi moralo živeti v strožjem okupacijskem režimu, morda takem kot je bil v nemški coni, toda s tem ne bil dali priložnosti komunistom, da jih blatijo kot »izdajalce«, strožji okupatorski režim in temeljitejši vojaško-policijski nadzor pa bi otežil tudi »narodno-osvobodilno« dejavnost komunistov.

Vendar pa nista le mili okupacijski režim in začetna politična kratkovidnost demokratičnega slovenskega vodstva olajšali dela komunistom v Ljubljanski pokrajini. Razširjeni prezir in omalovaženje Italijanov sta rezultirala v razmeroma veliki želji za boj proti njim, zaradi česar je komunistična propaganda o takojšnjem in brezpogojnem »boju proti okupatorju« ne glede žrtve med civilnim prebivalstvom v italijanski okupacijski coni odmevala mnogo močneje kot v nemški coni. Po drugi strani pa je bila italijanska uprava v vojaškem boju proti partizanstvu mnogo nerodnejša in manj sposobna od nemške uprave in tudi sami partizani so priznavali, da so, vojaško gledano, Nemci precej trši oreh od Italijanov. Eden od razlogov za to je ležal v slovenskem »kolaboracionističnem« vodstvu, ki je v Ljubljanski pokrajini delovalo kot tampon med okupacijsko oblastjo in prebivalstvom in je (zlasti v začetnem obdobju) amortiziralo okupatorski pritisk na prebivalstvo, ker so se iz ozira do teh »kolaborantov« Italijani obotavljali poseči po najskrajnejših sredstvih. Vendar pa je tudi amortiziralo okupatorske udarce proti »narodno-osvobodilnem gibanju«. Nemci v svoji okupacijski coni niso iskali sodelovanja domačih politikov, zato tega amortizerja tam ni bilo. Edvard Kardelj je to potrdil v pismu Titu 29.3.1942, ko je zapisal, da je »polet OF treba do neke mere pojasniti s tem, da Italijani še niso prešli k množičnemu streljanju talcev« (s tem so začeli maja 1942). Nemci so streljanje talcev začeli dosledno prakticirati že avgusta 1941, praktično takoj po pojavitvi prvih partizanskih oddelkov in ta taktika je bila uspešna pri zaviranju rasti partizanstva v nemški coni. Lepo bi bilo od Kardelja, da bi se v svojem pismu zahvalil »narodnim izdajalcem«, ki so bili zaslužni za to italijansko zadržanost, ki je koristila komunistom. Seveda je bila ta (začetna) zadržanost italijanskih sil pri uporabi skrajnih sredstev za zatrtje partizanstva le en razlog za vojaško neučinkovitost italijanske vojske proti partizanom. Ne le v Sloveniji, tudi na svetovnih bojiščih je italijanska vojska pokazala, da je bila za vsaj dva kakovostna razreda slabša od nemške vojske, tako da njen mizeren vojaški učinek na Slovenskem ni bil nobena izjema. Če se vse skupaj povzame je bilo bistveno močnejše partizanstvo v Ljubljanski pokrajini kot v nemški okupacijski coni v obdobju pred kapitulacijo Italije rezultat »sinergije« naslednjih dejavnikov: negativnih slovenskih stereotipov o Italijanih; »kooperativnega« zadržanja predvojne slovenske politične elite do italijanskega okupatorja; (v začetku) milega okupacijskega režima kot rezultat te »kooperativnosti/kolaboracije«; ugodnim razmeram za organizacijo partizanskega gibanja kot rezultat tega milega okupacijskega režima; zadržanosti Italijanov do uporabe skrajnih sredstev za zatiranje partizanstva kot rezultat amortizirajočega učinka »kolaboracije« predvojnega vodstva; splošne nizke ravni vojaške učinkovitosti italijanske vojske. Ta relativna partizanska moč v Ljubljanski pokrajini pa je tudi imela učinke. Zaradi nje je bila Partija preoblečena v »vseljudsko« OF v stanju vsiliti svojo »ljudsko oblast« prebivalstvu in sankcionirati nepokorščino bistveno učinkoviteje kot v ostalih delih Slovenije, kar pa je spet izzvalo močnejši odpor tistega dela prebivalstva, ki ni hotel ubogati odlokov te samooklicane oblasti. Dogodki na »osvobojenem ozemlju« iz leta 1942, ki je bilo posledica vojaške moči partizanske (oziroma partijske) vojske so potrdili najtemnejše slutnje, kaj se bo šele zgodilo, če ta vojska »osvobodi« celotno Slovenijo potem, ko ne bo več okupatorjev. Želja preprečiti tak razplet in samoobramba pred uzurpatorsko oblastjo sta navedli protikomuniste, da so se obrnili na italijanske okupatorje z zahtevo po orožju in odobritvi vojaškega organiziranja. Italijani, ki sami partizanom niso bili kos, so tej prošnji, pod določenimi pogoji, ugodili, s čimer se je v tem delu Slovenije poleti 1942 začela državljanska vojna.

Prevladujoč odnos Slovencev do Nemcev v tistem času je bil bistveno drugačen od odnosa do Italijanov in bi se mogel najbolje opisati z besedo strahospoštovanje. Po eni strani je šlo za strah zaradi slovenske številčne majhnosti v razmerju do mogočnega severnega soseda, ki je bil še potenciran z »rešpektom« do pregovorne nemške natančnosti, discipline in delovne učinkovitosti. Tako predstavo o Nemcih je Slovencem vcepila že stara Avstrija, v času med vojnama pa so videli potrdilo njene pravilnosti v podjetni nemški manjšini, ki je v štajerskih mestih obvladovala velik del gospodarstva in trgovine, daleč večji kot je znašal delež te manjšine v celotnem prebivalstvu. Proces germanizacije, ki je bil na Štajerskem zaustavljen leta 1918, je nemška zasedba leta 1941 maksimalno oživila. Ne glede sistematično zatiranje vseh zunanjih znamenj slovenstva na Štajerskem in v nekoliko manjši meri na Gorenjskem, se zdi da je del Slovencev na začetku sprejemal novi nemški red. Kako drugače razložiti ugotovitev izrečeno na ustanovnem srečanju Protiimperialistične fronte 26.4.1941, da je hitlerjevska demagogija imela uspehe med slovenskimi »ljudskimi množicami« (za to je bila okrivljena »protiljudska« politika nekaterih predvojnih oblastnikov) ob hkratnem prepričanju, da so ti uspehi le prehodnega značaja. O tradicionalni posebnosti Štajerske, pogojene z vplivom germanizacije, so se pritoževali tudi partijski aktivisti na Štajerskem, ko so tarnali o težavnosti njihovega dela v primerjavi z Ljubljansko pokrajino. Vlogo domačih sovražnikov Partije so v nemški coni prevzeli nemčurji – Slovenci, ki so zatajili svojo narodnost, namesto »bele garde« v Ljubljanski pokrajini. Za razliko od stanja v Ljubljanski pokrajini, kjer je Partiji koristila odsotnost ovaduštva italijanskemu okupatorju vse do zaostritve državljanskega konflikta (Narodni svet je v razglasu preden je izročil oblast italijanskemu okupatorju posebej pozval proti ovaduštvu), pa se v nemški coni nemčurji, precej številni na Štajerskem (poleg tam živečih Nemcev), niso čutili zavezani nobenim odločitvam slovenskih političnih subjektov, bodisi revolucionarnih ali protirevolucionarnih, in so od samega začetka igrali vlogo nemških obveščevalcev na terenu. Za razmah partizanstva je bilo poleg takega razpoloženja prebivalstva, ki je bilo manj od prebivalstva v italijanski zasedbeni coni dovzetno za dopovedovanje Partije, da je treba takoj začeti z »bojem proti okupatorju«, neugodno še ostrejše nemško kaznovanje vseh pojavov uporništva (povračilno streljanje talcev tudi za manjše partizanske akcije, izgon družinskih članov partizanov in njihovih privržencev v taborišča zunaj Slovenije in zaplemba družinskega premoženja, požigi vasi – prvo, Rašico, so Nemci požgali že septembra 1941, itd.) ter mnogo bolj zavzeto in organizirano nemško vojaško preganjanje nastajajočih partizanskih enot, proti katerim so se v letih 1941 in 1942 hajke in ofenzive vrstile ena za drugo, tako da možnosti za nastanek »osvobojenega ozemlja« v tem delu Slovenije pred kapitulacijo Italije ni bilo. Slovenski javnosti večinoma ni znano, da so glavno vlogo v boju proti maloštevilnim partizanom na Štajerskem v tem obdobju igrali Slovenci v rjavih nacističnih uniformah Wehrmannschafta. O tedanjem položaju na Štajerskem veliko pove poročilo politkomisarja 2. grupe odredov Dušana Kvedra poslano CK KPS z dne 14.11.1942. Kot glavni razlog zakaj leta 1942, za razliko od Ljubljanske pokrajine, ni prišlo do vzpona partizanskega gibanja na Štajerskem je navedel subjektivne vzroke (slabost partizanskega gibanja) med objektivnimi vzroki pa je omenil posledice germanizacije v prejšnjih desetletjih, počasnejši proces razočaranja nad okupatorjevo demagogijo in večjo sposobnost Nemcev organizirati okupatorsko oblast, ter takole opisal razpoloženje prebivalstva: »Bistven je skoraj fantastičen strah, politična neaktivnost mas, oportunistična predanost v usodo. Največja depresija vlada v Savinjski dolini in revirjih, bolje je na Kozjem, še bolje na Pohorju, najbolje okoli Moravč-Litije. V Savinjski dolini in revirjih ni nobene podpore partizanom. [Po marksisitični teoriji, bi kot izrazito »proletarski« predel z močno levičarsko tradicijo, »rdeči« revirji morali biti slovenska »avantgarda« v podpori partizanom]. V teh predelih lahko računamo, da vsak, ali v najboljšem primeru skoraj vsak prebivalec naznani partizana, če pride k hiši ali ga sreča v gozdu. Mobilizacije partizanov na Štajerskem, razen enega specialnega primera, ni bilo. Vse se pusti odpeljati v Wehrmannschaft in nemško vojsko brez oklevanja. Sinovi govore: Če grem na vzhodno fronto, padem sam, če grem v partizane, pade vsa familija«, vojaški položaj pa je opisan takole: »Z mobilizacijo Wehrmannschafta je okupator osvobodil večino svoje oborožene sile na Štajerskem in dal boju proti okupatorjem novo obliko boja proti janičarjem. Nemške oborožene sile je ostalo malo. Mogoče 1000 mož ali še manj. Pač pa so posadke Wehrmannschafta razpostavljene v vseh področjih, v centrih partizanskega gibanja skoraj v vsaki vasi, drugje redkeje. Udarnost te vojske je seveda manjša, pač pa so 7.11. prvič uporabili nemško silo z Gorenjske. Poveljniški kader Wehrmannschafta je sestavljen iz zagrizenih hitlerjancev – Slovencev, ki večinoma opravljajo svojo funkcijo vestneje kot Nemci sami. Moštvo je prisilno mobilizirano, deloma je pod vplivom hitlerjanske propagande, deloma s tihimi simpatijami za nas. Organizirane dejavnosti bele garde v Wehrmannschaftu doslej še nismo mogli opaziti, čeprav ta nevarnost obstaja.« Število Slovencev v Wehrmannschaftu je upadalo od leta 1943 zaradi vključevanja njegovih pripadnkov v nemško vojsko in pozneje zaradi dezerterstva v partizane, dokler niso Nemci zaradi nezanesljivosti formacijo razpustili jeseni 1944, ko je bilo partizanstvo tudi v večjem delu Štajerske (izjema so bile Slovenske Gorice in Haloze) že v polnem razmahu.

V Ljubljanski pokrajini so se prve sporadične partizanske akcije začele septembra 1941, nato je partizanstvo tam pozimi 1941-1942 bolj ali manj mirovalo in se pripravljalo na vzlet spomladi 1942. Italijani so to predvidevali in zato so z načrtom Primavera pregrupirali svoje sile iz množice majhnih in ranljivih postojank na podeželju v manjše število večjih in branljivih oporišč ob prometnicah in pomembnejših strateških točkah. Ta nova italijanska taktika je olajšala nastanek prvega partizanskega »osvobojenega ozemlja« v večjem delu Ljubljanske pokrajine, na katerem se je Partija prvič znašla v vlogi oblasti. Za zločine (vsaj 600 ubitih civilistov, med njimi, po priznanju partijskih prvakov, številnih »neizdajalcev«), ki naj bi jih na tem nevelikem ozemlju v nekaj mesecih »ljudske oblasti« zagrešili partizanskih/partijski poveljniki (»vojvode«, kot so jih imenovali) naj bi bila kriva »vrtoglavica od uspehov« (Stalinova fraza, ki je bila pogosta v komunističnem žargonu tistega časa za označevanje ozadja ekscesov storjenih v revolucionarnem zanosu), toda ta izkušnja je potrdila prepričanje protikomunistov, da bo morebitna komunistična osvojitev oblasti ob kapitulaciji sil osi prinesla Sloveniji enako tiranijo kot je vladala v Stalinovi Rusiji in da je manjše zlo zaprositi okupatorja za orožje in odobritev vojaškega organiziranja, da bi se zgradila vojska, ki bi preprečila Partiji, da uresniči svoje totalitarne načrte, slovenski narod pa obvaruje velike nesreče. Po drugi strani je gola samoobramba pred tem partizanskim nasiljem, kateri se je kmalu pridružilo še okupatorsko kaznovanje celega naroda prignala »protiljudske elemente«, v naročje okupatorja. V drugi polovici julija 1942 so se Italijani odločili napraviti temu »osvobojenemu ozemlju« konec in v veliki (roški) ofenzivi, ki je sledila, je bil v naslednjih dveh mesecih Partiji odvzet nadzor nad tem ozemljem, toda večji del partizanske vojske, ki se je umaknila v gozdove, je bil ohranjen. Na nekdanjem »osvobojenem« ozemlju so se poleti in jeseni 1942 pod italijanskim okriljem oblikovale protirevolucionarne vaške straže, od partizanov poimenovane »bela garda«, od Italijanov pa Prostovoljna protikomunistična milica (MVAC), ki so skupaj s maloštevilno nelegalno »plavo gardo« (partizanski naziv za slovenske četnike) do italijanske kapitulacije septembra 1943 zrastle na okoli 6500 pripadnikov. Od vaških straž, organizacijsko in operativno ohromljenih (njihova fragmentiranost na več kot 100 postojank, katerim je bilo prepovedano se povezovati v večje enote, ki bi bile sposobne ofenzivnih akcij), Italijani niso imeli večje vojaške koristi, je pa državljanska vojna, ki je dejansko izbruhnila z njihovim nastankom, kot je pravilno napovedal neki italijanski svetovalec, ustvarila tako sovraštvo med Slovenci, da ni izginilo še naslednjih 50 let. Vojaška inferiornost slovenske protirevolucionarne vojske, kateri so Italijani zvezali roke v strahu (neutemeljenem, kot se je izkazalo) da jim bo skočila v hrbet, se je pokazala ob italijanski kapitulaciji, ko je ta vojska v hipu razpadla in bila razbita od partizanov, njen manjši del pa se je rešil tako, da se je zatekel k Nemcem in tvoril jedro nove protirevolucionarne formacije, slovenskega domobranstva. Vojaška vrednost slovenskega domobranstva je bila precej večja kot vaških straž, ker so bili Nemci bolj radodarni pri oboroževanju in zlasti, ker so dovolili oblikovanje večjih mobilnih enot, udarnih bataljonov, toda tudi oni so omejili številčnost slovenskega domobranstva na 13 tisoč prostovoljcev (kar je bilo doseženo že junija 1944), s približevanjem konca vojne pa so udarne domobranske bataljone spreminjali v mešane formacije z vključevanjem nemških čet vanje, vse to iz strahu od zaboda v hrbet. Protirevolucionarni formaciji, ki sta po italijanski kapitulaciji nastali na Primorskem (Slovenski varnostni zbor) in Gorenjskem (Gorenjska samozaščita), vsaka iz svojega razloga (na Primorskem je bilo pomanjkanje interesa za vstop, na Gorenjskem pa Nemci niso dopustili množičnosti, ker bi zanikala deklarirano nemškost pokrajine) nista niti blizu dosegli številčnosti in moči ustreznika v Ljubljanski pokrajini. Štajerski je bilo prihranjeno z državljansko vojno (če v to ne štejemo bojev med partizani in Wehrmannschaftom), ker je bila priključena k Tretjemu rajhu in zato Nemci niso dopustili oblikovanja slovenskih oboroženih enot. Če prištejemo še nekaj sto četnikov, ki so nihali med legalnim in ilegalnim statusom, so protirevolucionarne sile na višku štele do 18 tisoč pripadnikov, medtem ko je slovenska partizanska vojska štela ob koncu vojne 37 tisoč vojakov. Ta razlika je vsaj deloma posledica dejstva, da je partizanska vojska od italijanske kapitulacije (praktično pa že od začetka 1943) uporabljala prisilno mobilizacijo kot način popolnjevanja, dočim je popolnjevanje protirevolucionarnih formacij temeljilo na prostovoljnem načelu, čeprav so bili tudi tam neformalni pritiski za vstop, poleg tega pa so v primeru nevstopa vojno sposobni moški tvegali bodisi mobilizacijo v partizansko vojsko ali pa vpoklic v nemško delovno službo.
_________________
Hja,prjatu,če bi ti jaz povedu kako je v Rusiji ,bi bil ti na drugi strani,bi bili naš sovražnik,te sedaj ne bi bilo...

Ivan Maček - Matija

mala malca · Pridružen/-a: 07.11. 2006, 04:56 Prispevkov: 17767

Napake slovenskih protirevolucionarnih sil

Najpomembnejše odločitve protikomunističnih sil v Sloveniji med 2. svetovno vojno se lahko oceni kot legitimne z moralnega stališča, toda napačne s političnega stališča, čeprav je res, da je tako oceno lažje dati danes, ko je znan razplet dogodkov, medtem ko tedaj stvari niso bile tako jasne in vedno lahko predvidljive. Sovjetizacija ali nesovjetizacija Slovenije ni bila toliko odvisna od pravilnih in napačnih odločitev obeh protagonistov medvojnega dogajanja na Slovenskem, temveč od razpleta zunaj Slovenije, zlasti v ostalem delu Jugoslavije, ki pa je bilo komunistom v prid. Za sovjetizacijo Slovenije niso bili zaslužni slovenski komunisti, temveč zmaga komunistov na jugoslovanski ravni. V luči takega razvoja dogodkov okoli Slovenije se lahko reče, da karkoli bi slovenski protikomunisti storili med 2. svetovno vojno, jim ne bi uspelo preprečiti zmage partizanstva in komunizma v Sloveniji. Kot že rečeno, je bila prva pomembna odločitev predvojnega slovenskega vodstva za sodelovanje z Italijani v zameno za obljubo avtonomije (ki pa je potem ni bilo, največ zaradi začetka upora) v Ljubljanski pokrajini politično napačna in o tem ne velja znova izgubljati besed.

Nekoliko drugače stojijo stvari v zvezi z drugo pomembno odločitvijo demokratičnih sil na Slovenskem, to je odločitvijo proti oboroženemu odporu proti okupatorju leta 1941 in odložitev tega boja na čas po izkrcanju anglo-ameriških sil na evropski celini. Če bi slovenski nekomunistična odporniška gibanja začela z oboroženim bojem proti okupatorju že leta 1941, ko jim tega komunisti še niso bili zmožni preprečiti, bi s tem kanalizirala protiokupatorsko razpoloženje, močno zlasti v Ljubljanski pokrajini, sebi v prid.in bi preprečila, da bi ga komunisti napeljali na svoje prevratniške načrte. Gotovo bi bila moč teh gibanj večja od moči komunističnih partizanov, ker so imele predvojne stranke ob izbruhu vojne neprimerno večji vpliv med ljudstvom kot KP in njeni zavezniki, skupaj zbrani v Društvu prijateljev Sovjetske Zveze in poznejši OF. Toda v odsotnosti obstoja podobnih odporniških gibanj v ostalih delih Jugoslavije in zmagi komunističnih partizanov v teh predelih, bi bila Slovenija kljub temu sovjetizirana ko bi jugokomunistična vojska ob koncu vojne vdrla v Slovenijo da jo »osvobodi« od okupatorja, dejansko pa da uvede v njej komunistični režim, kar se je na koncu tudi zgodilo. Na Poljskem je bil uveden komunistični režim, kljub temu da je bilo tam protikomunistično odporniško gibanje lojalno begunski vladi v Londonu (Domača vojska) daleč močnejše od komunističnega odporniškega gibanja, lojalnega Moskvi (Ljudska vojska). Slovenski protikomunisti so po eni strani pravilno presojali, da se bo usoda sil osi in njene okupacije Slovenije odločala na svetovnih bojiščih, toda spregledali so, da bo zmago ali poraz komunizma v Sloveniji odločil izid tega spopada na nivoju celotne Jugoslavije, še manj pa so uvideli, da imajo komunisti v tem spopadu nekaj odločilnih prednosti. Glavna prednost, kot omenjeno, je bila v nadnacionalni naravi komunistične ideologije in vsejugoslovanski organiziranosti KP, kar je komunistom omogočilo postaviti večnarodno vojsko, sestavljeno iz vseh jugoslovanskih narodov, medtem ko si tovrstnega sodelovanja protikomunistov, ki so pripadali narodom z medsebojnimi ozemeljskim spori, ni bilo mogoče zamišljati. Druga velika prednost komunistov je bila, da so prvi začeli z oboroženim bojem proti okupatorju, kar jim je omogočilo, da so z vojsko, ki so jo preko tega boja zgradili, lahko onemogočili nastanek nekomunističnih odporniških vojsk, ko so protikomunisti ocenili, da je čas dozorel za oboroženi odpor. Nekomunistične sile v Jugoslaviji in Sloveniji niso imele z odporništvom nikakršnih drugih ciljev kot zgolj izgon okupatorja, ta izgon pa so hotele opraviti s karseda majhnimi civilnimi žrtvami in gmotno škodo, zato je njihovo zavračanje oboroženega boja leta 1941 razumljivo. Toda z vidika preprečitve komunističnega osvajanja monopolne oblasti je bila ta odločitev napačna. Odločitev protikomunističnih sil na Slovenskem za začetek oboroženega boja proti okupatorju leta 1941, da bi se preprečilo komunistično monopoliziranje tega boja, bi bilo z vidika preprečitve zmage komunizma smiselna le če bi s takim bojem začele tudi protikomunistične sile v drugih delih Jugoslavije, v tem primeru srbski četniki. S tem ko tega dogovora o skupnem nastopu teh sil ni bilo in so tudi ti četniki nasprotovali boju proti okupatorju leta 1941, je bil že storjen odločilni korak k zmagi partizanov. V takih razmerah, odločitev slovenskih protikomunistov proti odporu leta 1941 ni bila napačna, ker bi drugačna odločitev privedla do istega končnega rezultata ob večjih žrtvah, edino protikomunistična stran ne bi nosila stigme narodnega izdajstva.

Tretja in najusodnejša odločitev, ki so jo sprejele protikomunistične sile je zadevala vojaško povezavo z okupatorji zaradi boja proti komunističnim partizanom. Znova, ta odločitev je bila z vidika pravice do samoobrambe pred samooklicano partijsko »ljudsko« oblastjo ter okupatorskega kolektivnega kaznovanja prebivalstva legitimna, toda strateško gledano je bila še precej bolj napačna kot odločitev proti oboroženemu boju proti okupatorju leta 1941. Na ta način so slovenske protirevolucionarne sile zvezale svojo usodo z usodo sil osi, čeprav to ni bil njihov namen. Njihov načrt, da bodo po kapitulaciji in odhodu sil osi ostale doma in preprečile komunistom prevzeti oblast, ni predvideval realne možnosti vdora jugoslovanske partizanske armade v Slovenijo, kateri se ne niso mogli postaviti po robu. Upanje, da bodo v Slovenijo namesto jugopartizanskih sil, oziroma pred njimi, prišli zahodni zavezniki pa tudi ni bilo preveč verjetno, čeprav ta možnost tudi ni bila povsem izključena. Za razliko od protirevolucionarnih sil, ki so se zanašale na ugoden razplet zunanjih dogodkov, pa so se komunisti zanašali predvsem na lastne sile. Edvard Kardelj je v nekem pismu Titu napisal, da je sicer mogoče, da bo SZ pomagala jugoslovanskim komunistom priti na oblast, da pa je treba voditi politiko ob predpostavki, da te pomoči ne bo, ker bodo morda mednarodne omejitve preprečile SZ, da bi se neposredno vpletla v jugoslovanske zadeve. Slovenski in jugoslovanski komunisti so med 2. svetovno vojno pokazali nesporne politične, organizacijske in vojaške sposobnosti in z njimi so, ob za njih ugodnem razvoju svetovnih dogodkov, triumfirali nad demokratičnimi silami, ki so bile v predvojnem mirnodobnem političnem življenju daleč vplivnejše od njih. Toda v vojni je na sploh v prednosti tisti, ki je bolj brezobziren in nima moralnih zadržkov pri svojem ravnanju, kot jih niso imeli komunisti glede varovanja življenj civilnega prebivalstva. Miroljubnost, zmernost in zavezanost parlamentarni demokraciji so protikomunistom zagotavljale prevlado v mirnodobni politiki, toda v novonastalih vojnih razmerah so bile te njihove značilnosti slabost v soočenju z revolucionarnimi fanatiki, pripravljenimi na sleherno žrtev za dosego njihovega zgodovinskega cilja. Slovenski protirevolucionarji so imeli tudi precej naivne predstave o naravi vojaškega sodelovanja z okupatorji. Iz spomenic, ki so jih njihovi predstavniki predložili spomladi 1942 italijanskim okupatorjem z zahtevo po dovoljenju za ustanovitev protikomunističnih oboroženih enot je razvidno, da so pričakovali, da bo okupator potem te formacije obravnaval kot enakopravnega partnerja. Okupatorja so videli kot neomejeni vir orožja in vojaške opreme za vojsko s katero bodo upravljali oni. Dejansko pa so potem Italijani izročili le omejene količine zastarelega orožja, vojsko pa operativno ohromili in vsestransko nadzorovali. Tudi z nemškimi okupatorji ni bilo mnogo bolje.

Kar se državljanske vojne tiče, so zanjo odgovorni komunisti, ker so v vojnih časih vzpostavili svojo vzporedno oblast nad narodom, kateri so se protikomunisti nato uprli, ta upor pa je bil mogoč edino v povezavi s tedanjo uradno oblastjo, ki je bila tedaj v rokah okupatorjev. Znova, protikomunisti so imeli pravico do tega upora in posledične »kolaboracije«, kajti oblast OF res ni bila legitimna, toda iz sedanje perspektive se lahko reče, da je bila ta odločitev napačna. Glede na razplet dogodkov, bi bilo bolje, da bi se protikomunisti enostavno vdali v neizbežnost uvedbe komunistične diktature in se pokorili uzurpatorski oblasti ki jo je uvajala, na ta način da ne bi propagandno delovali proti njej, da bi spoštovali njene ukaze o prepovedi političnega organiziranja, plačevanju davkov zanjo, mobilizaciji v njeno vojsko in druge njene odloke, kot tudi da bi bili pripravljeni biti žrtev okupatorskih represalij za dejanja te organizacije. Če bi tako ravnali, bi se tudi izognili nasilju te »osvobodilne« organizacije nad njimi, ki jih je potisnilo v smrtnonosen objem pri okupatorju, narodu pa prihranili številne dodatne žrtve in grenko izkušnjo državljanske vojne

AJA,ŠE POZRAV

KURC VAS GLEDA,LAŽNIVCI!
_________________
Hja,prjatu,če bi ti jaz povedu kako je v Rusiji ,bi bil ti na drugi strani,bi bili naš sovražnik,te sedaj ne bi bilo...

Ivan Maček - Matija