 |
Outlaws by Dnevnik
Izobčenci ukinjenega dnevnikovega foruma
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
marmije
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 18:21
Prispevkov: 7222
|
 Objavljeno: 31 Okt 2009 16:19 Naslov sporočila: Izgubljeno... |
 |
|
Osem let po padcu talibskega režima
Izgubljeno
Pred natančno osmimi leti so pripadniki tadžiškega Severnega zavezništva v spremstvu ameriških vojakov po poldrugem mesecu bombardiranja talibskih vojaških in civilnih ciljev vkorakali v Kabul – talibski režim je padel. V Afganistanu je po dolgih letih zavladalo upanje, v Washingtonu so slavili sorazmerno lahko vojaško zmago, širša mednarodna skupnost pa je nazdravljala porazu verskih skrajnežev. Zgodba o uspehu, se je pisalo in govorilo.
Osem let kasneje v Afganistanu divja vojna, ki je nič – in nihče – ne more ustaviti. Vrsta strateških, varnostnih, gospodarskih in političnih napak zahodnih »osvoboditeljev«, ki so hitro postali zavojevalci, je padlo državo vrnila v zgodovinsko dodobra naoljeno kolesje trpljenja in smrti, vojna pa je prestopila tudi nevidno Durandovo črto in sosednji Pakistan spremenila v tempirano (jedrsko) bombo.
Ogenj vojne se neustavljivo širi, zahodne države pa s svojimi odločitvami in idejami nanj vseskozi dolivajo tisoče in tisoče novih litrov goriva človeške neumnosti, neizčrpnega in obnavljajočega se vira zla.
Afganistan je mrtva država brez perspektiv. Za volitve po volji Zahoda je tekla in bo še tekla afganistanska kri: koncept parlamentarne demokracije na neoliberalni pogon je bil le še en birokratski poskus posilstva tradicionalne družbene ureditve, v kateri imajo prvo in zadnjo besedo plemenski poglavarji. Vsiljevanje družbenopolitičnih konceptov je, zgodovinsko dokazano, najbolj smrtonosno orožje.
Humanitarne statistike so iz dneva v dan bolj grozljive. Razvojni projekti se sesuvajo. V Natovih letalskih napadih še naprej umirajo številni civilisti, gospodarstvo in infrastruktura ne obstajata, šolske klopi samevajo, pakistanske meje so še naprej prepustne, milijarde dolarjev humanitarne in razvojne pomoči izginjajo (ne)znano kam, politika pa se nikakor ne more izviti iz krempljev korupcije, kar sproti ustvarja idealne razmere za širjene talibskega vpliva. Afganistanske varnostne sile so v embrionalnem stanju, zato – v nasprotju z Irakom – afganistanska vojska le redko izvaja samostojne vojaške akcije, za njeno (neuspešno in, predvsem, ad hoc) urjenje pa je bilo do zdaj porabljenih okoli dvajset milijard dolarjev. Medetnična nasprotja se stopnjujejo. Cena kalašnikovke na črnem trgu je v zadnjih šestih mesecih s 150 poskočila na 600 dolarjev: to zveni kot napoved (nove) državljanske vojne. Trgovina z opijem cveti. Talibi vse bolj posegajo tudi v druge posle. Zdravstvo ne deluje. Osrednja oblast obvladuje le lastne vrtičke. V državi se stopnjuje vpliv sosednjih držav s slabimi nameni – tu prednjačita Indija in Iran –, na vojaških letališčih po vsej državi pa iz dneva v dan pristaja stotine in stotine novih ameriških vojakov. Vojna se je v zadnjih mesecih razširila po vsej državi; sorazmerno varnih kotičkov ni več, krvave novice iz sosednjega Pakistana pa napovedujejo nesluteno širitev konflikta. Natova misija Isaf, ki je v Afganistan odšla iskat svoj novi smisel, a je tam izgubila še poslednji kanček kredibilnosti, je v izgubljenem položaju. Zavezništvo? Medtem ko je možnost, da britanski vojaki na patrulji na severu province Helmand izgubijo enega izmed svojih tovarišev ali vsaj nogo, ena proti štiri, stotine italijanskih vojakov v oporišču Arena v Heratu na zahodu države igra karte in sreba tržaški espresso.
Vietnam 2.0?
»Vsak dan smo se tolkli. Kadar koli smo šli ven, je pokalo. Sto dni brez premora. Ubijali smo, veliko smo ubijali. Tu je divje, nas pa je zelo malo,« je v majhnem ameriškem vojaškem oporišču ob peščeni letališki stezi na obrobju mesta Farah na jugozahodu Afganistana pravil izkušeni ameriški poročnik. Na afganistanskih bojiščih je preživel štiri leta, na iraških dve. »Včasih smo streljali na vse živo. Če je otrok nosil palico in sem mislil, da nosi pištolo, sem sprožil. Veliko, zelo veliko ljudi smo pobili. Tudi jaz. Zdaj vem, da tako ni mogoče zmagati v vojni,« je sredi bojišča povsem neprizadeto razlagal ameriški veteran, ki se je naučil paštunski jezik in se v Afganistanu, kot pravi, počuti bolj domače kot v Združenih državah. Domov se vrne le na kratek obisk, je povedal sredi vesoljske pokrajine – puščave, ki jo obkrožajo goli, rdeči in strmi hribi, kjer se temperature sredi dneva vzpnejo tudi do šestdeset stopinj in kjer ameriški borci v civilnih oblačilih pred sončnim zahodom s prirejenimi terenskimi motorji pred očmi talibskih borcev divjajo po razgretem puščavskem pesku. Poročnikova izpoved in neodvisnost v odmaknjenem oporišču, kjer ukazi z vrha nikakor niso sveta vojaška dolžnost, me je spomnila na orgiastičnega polkovnika Walterja E. Kurtza iz Apokalipse zdaj. Zadišalo je po Vietnamu.
Vedno bolj »diši« po Vietnamu – vojna v Afganistanu bo marca prihodnje leto postala najdaljši ameriški oboroženi konflikt v zgodovini, že zdaj pa traja dve leti več kot druga svetovna vojna. Izhodne strategije ni. Samooklicani protivojni predsednik Barack Obama se bo v naslednjih dnevih odločil, ali bo pod vršace Hindukuša poslal dodatnih 40.000 ameriških vojakov, ki si jih na bojiščih za vsako ceno želi poveljnik ameriških sil general Stanley McChrystal. Enaindvajset tisoč novim ameriškim vojakom, ki so v zadnjih mesecih, sledeč Obamovemu ukazu, že prispeli v Afganistan in afganistansko vojno znova vrnili v »ameriške roke«, varnostne situacije v državi ni uspelo izboljšati. Nasprotno. Število samomorilskih napadov in podstavljenih obcestnih bomb narašča premosorazmerno z naraščanjem števila tujih vojakov v državi – zgodovina bi morala biti najboljša učiteljica, toda lekcije o umirajočih imperijih je očitno najlažje spregledati.
Pred dvajsetimi leti, ko je padal berlinski zid, so se izpod Hindukuša proti vase se rušečim sovjetskim mejam valile dolge kolone ruskih tankov in vojaških tovornjakov, v katerih so preživeli sovjetski vojaki slavili umik iz afganistanske klavnice. Sovjetska zveza je v tistih dnevih doživljala najbolj boleče trenutke v svoji triinsedemdesetletni zgodovini – komunistična velesila je vzporedno izgubila tako hladno kot afganistansko vojno. Država se je sesuvala v krvavi prah. V Washingtonu in na sedežu Nata, tedaj dejansko atlantskega zavezništva, so odpirali šampanjec: veliki (edini) nasprotnik in razlog Natovega obstoja je bil poražen, afganistanski mudžahidi pa so bili tedaj veliki prijatelji neoliberalne razlage gospodarstva in družbe, ki je neustavljivo rušila vse ovire.
Minilo je dvajset let, geostrateški bogovi pa so medtem padli na glavo. Generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen je pred tremi tedni Rusijo uradno pozval, naj zavezništvu v Afganistanu pomaga poraziti talibske upornike – (za zdaj) sicer ne z neposredno udeležbo v bojih, temveč z urjenjem in opremljanjem afganistanskih varnostnih sil. »Menim, da bi morali s skupnimi moči proučiti, kako bi lahko okrepili delovanje Rusije. Najti moramo pragmatičen način in sredstva, saj je Afganistan dejansko eno od območij, na katerem imamo skupne interese,« je v Bruslju dejal Rasmussen. Njegove besede so na prvi posluh zvenele samoumevno; temu primerno mlačen je bil tudi odziv mednarodne skupnosti, toda širši kontekst Natove veliko bolj prošnje kot poziva Rusiji je zgodovinski. Natančneje – protizgodovinski. Rasmussenov obupen poziv Rusiji je zato le sklenil zgodovinski krog, v katerem ni prostora za zmagovalce – še pred dvajsetimi leti zaprisežena nasprotnika bosta v Kabulu odšla na skupno večerjo, na kateri jima bodo stregli talibski natakarji.
Brez izhoda
»Povečevanje mednarodne vojaške prisotnosti v Afganistanu bo le še poslabšalo že tako grozljive razmere v državi. Mednarodna skupnost na čelu z Američani dela napako za napako,« trdi gospa Malalaj Džoja iz Faraha, ki je bila leta 2005 kot najmlajša poslanka v zgodovini izvoljena v afganistanski parlament. Zdaj je že dve leti obkrožena s telesnimi stražarji. Skrajneži in oprode gospodarje vojne, ki jim je večkrat stopila na prste, ji ves čas strežejo po življenju. Borka za ženske pravice – »Zdaj ni nič bolje kot pod talibi« – skupaj z družino živi v varnih hišah, od koder obsoja podkupljeno in nelegitimno oblast Hamida Karzaja, predsedniške in provincionalne volitve pa razume kot ceneno masko demokracije. Tudi drug krog predsedniških volitev, ki bo 7. novembra, po njenem mnenju ne bo prinesel nič dobrega, saj bo volilna farsa, smrtno nevaren izvozni produkt zahoda, po njenem mnenju sprožila le nov val nasilja ter politične negotovosti. »Vse, kar je bilo mogoče storiti narobe, je bilo storjeno narobe. Bojim se, da ni izhoda,« pravi gospa Džoja.
Tudi Ahmed Rašid, pakistanski novinar in pisatelj, ki je zadnjih trideset let v živo spremljal neprekinjeno tragedijo afganistanskega ljudstva, pravi, da kopičenje vojaške sile nikakor ne bo prineslo rešitve. Po njegovem mnenju – leta 2002 je svetoval tudi tedanjemu ameriškemu predsedniku Georgeu W. Bushu, a ga ti ni poslušal – bi morala mednarodna skupnost storiti vse, da se Afganistan vrne v stanje pred tremi desetletji, ki ga Rašid imenuje minimalistična država. »Večji del dvajsetega stoletja, do sovjetske invazije, je bil Afganistan mirna dežela, ki je s svojimi sosedi živela v harmoniji. Afganistan je imel kralja in resnično vlado, o čemer sem se med svojimi mnogimi potovanji prepričal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V primerjavi z veliki vladnimi aparati, ki so jih za seboj pustili kolonialisti v britanski Indiji in sovjetski Srednji Aziji, je bil Afganistan 'minimalistična država'. Takšna, okleščena struktura je v revni deželi z malo prebivalstva in malo naravnih bogastev ter mešanico etničnih skupin in plemen, ki med seboj zaradi težko prehodnega terena nikoli niso bila močno povezana, dobro delovala. 'Center' je bil dovolj močan, da je ohranjal red in mir, nikoli pa ni bil dovolj močan, da bi ogrozil avtonomijo plemen,« meni Ahmed Rašid in dodaja, da Afganistan nikoli ni želel biti moderna država ali regionalna sila. »Gospodarstvo je delovalo le na osnovni ravni, a nihče ni stradal. Dela je bilo dovolj. Obstajal je celo droben srednji razred, a razlike med najbolj revnimi in najbolj bogatimi niso bile tako velike kot danes. Tedaj ni bilo islamskih skrajnežev ali narkodržave,« se spominja Rašid, ki glavni razlog za propad mednarodne misije v Afganistanu vidi v ameriški nelegitimni vojni v Iraku, zaradi katere je Busheva administracija prepustila Afganistan tajnim agentom Cie in okostenelim gospodarjem vojne, kar je posledično omogočilo vrnitev talibov – ti so se, tako Ahmed Rašid, začeli znova dvigovati kmalu po začetku ameriške okupacije Iraka. Takrat, ko je bilo najbolj potrebno, jim nihče ni stopil na prste. Zdaj je prepozno: talibi so bili nekoč vzrok, danes so posledica.
Slovenija v vojni
So posledica politike in varnostne operacije, v kateri v Afganistanu s triinosemdesetimi vojaki sodeluje tudi Slovenija, ki do zdaj o svoji vlogi v Srednji Aziji sploh ni razmišljala, slovensko sodelovanje v krvavi vojni pa nikakor ni našlo poti do javnega diskurza. V zadnjih šestih letih, odkar slovenski vojaki odhajajo v Afganistan, sem vrsti slovenskih politikov, analitikov, častnikov in, predvsem, navadnih vojakov postavil kratko in jedrnato vprašanje – zakaj smo v Afganistanu in kaj tam dejansko počnemo? Nikoli nisem dobil vsaj približno zadovoljivega odgovora. Klišeji o rekonstrukciji, obveznostih in pravicah znotraj Nata, podpori afganistanski vladi in njenim varnostnim silam ter vzpostavljanju nove, na načelih zahodne demokracije temelječe države, so med številnimi popotovanji po afganistanskih bojiščih drug za drugim izzvenel v prazno. Do zdaj nihče izmed vodilnih ljudi v državi ni javno izjavil, da je Slovenija država v vojni, kar je najbolj neodgovorno ravno do slovenskih vojakov, ki odhajajo na misijo, misleč, da je njihova misija (popolna laž) mirovno naravnana. Medtem slovenski vojaki v Afganistanu po svojih najboljših močeh opravljajo svoje velikokrat bolj ali manj Sizifovo delo: tako imenovane nacionalne omejitve jim sicer onemogočajo sodelovanje v bojnih operacijah, a jim hkrati tudi preprečujejo, da bi lahko korektno in, predvsem, konkretno opravili svoje najpomembnejše delo – urjenje afganistanskih varnostnih sil, ki jih zaradi omejitev ne morejo spremljati na resnejše terene, kar je prvovrstna politična hipokrizija. Podobno kot je hipokrizija dejstvo, da se slovenska politika v zvezi z Afganistanom na vsak način izogiba uporabe besede vojna, hkrati pa slovenskih vojakov v istem Afganistanu že dolga leta niso obiskali ne odgovorni ministri ne njihov vrhovni poveljnik, predsednik države. Za državo, ki sodeluje v krvavi in nepravični vojni – talibski poveljnik nam je v intervjuju jasno dejal, da so slovenski vojaki njihove tarče –, je Slovenija preglasno tiha: a ko bo na brniškem letališču pristalo letalo s črno vrečo, v kateri bo shranjeno truplo prvega padlega slovenskega vojaka, bo prepozno. •
Boštjan Videmšek
_________________
The US has the best government money can buy |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
osat
Pridružen/-a: 04.11. 2006, 18:23
Prispevkov: 2108
Kraj: Na toplem
|
| Objavljeno: 03 Nov 2009 05:31 Naslov sporočila: |
|
|
Samo, da se ne pozabi, kaj se pravzaprav dogaja.
Destabilizing Baluchistan, Fracturing Pakistan
The Triangle of Jundallah, the Taliban, and Sipah-e-Sahaba
"“Managed Chaos” is the proper term to describe the tensions in NATO-garrisoned Afghanistan and the border zones of Pakistan. Afghanistan and Pakistan, which are now being described by the Pentagon and NATO as the same front in the very same war, are tied to the Iranian border province of Sistan and Baluchistan or Sistan-Baluchistan. It is with the tenure of George W. Bush Jr. and his administration that Sistan-Baluchistan, with emphases on “Baluchistan” begun getting international attention through the ignition of a series of attacks inside the Iranian border with Pakistan by a group originally calling itself the “Army of God” or Jundallah in Arabic."
http://www.globalresearch.ca/index.php?context=va&aid=15858
nakoncprstukanu:
velja si vtisniti v spomin zemljevid: prej - potem.
_________________
"History is fables agreed upon." - Francois Voltaire, French philosopher and author, 1694--1778
- - - - - - - - - - - -
Our capitalist civilization knows the price of everything and the value of nothing! .... avtor anonimen |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
velikilustrator
Pridružen/-a: 10.01. 2007, 22:21
Prispevkov: 6419
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
