 |
Outlaws by Dnevnik
Izobčenci ukinjenega dnevnikovega foruma
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Zho
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 21:39
Prispevkov: 824
|
 Objavljeno: 16 Nov 2009 11:34 Naslov sporočila: Quiescat in pacem! |
 |
|
Po tem, kako je živel in zaključil svojo življenjsko pot, bo ime Tomaža Humarja še dolgo odmevalo, ker je prestavljal meje! Mir in pokoj njegovi duši. Želel bi, da bi se njegovi posmrtni ostanki vrnili domov, da bodo njegovi imeli vsaj kje prižgati svečko v njegov spomin.
Na Tomaža je mogoče misliti na več načinov. Prvi izhaja iz univerzalne etike, ki narekuje spoštljiv odnos do smrti in pokojnih. Konec nas čaka vse, posebno občutje pa nas navdaja vsakokrat, ko nas zapusti nekdo, še zlasti, če ga poznamo.
Naj bo naslednja perspektiva športna. Njegovi dosežki so vrhunski v svetovnem merilu. Čeprav še danes Škarja izjavlja, da je v pogledu tehničnega plezanja v Sloveniji ta hip kar nekaj plezalcev, ki to znajo bolje od pokojnega Tomaža. Če vzamemo za kriterij saldo dosežkov, pa govore o njem kot o nedvomno najboljšem v generaciji. vsekakor klobuk dol glede njegovih dosežkov.
Naslednji pogled je lahko racionalen, upoštevaje biomedicino in psihologijo. Po tem kriteriju lahko naj gledamo kot na žrtev hormonske zasvojenosti. Nedvomno je tak pogled legalen, vendar je rezultat mrzel, brezoseben, dokaj nečloveški.
Lahko razmišljamo tudi sociološko. Iz te perspektive mu lahko očitamo najmanj neodgovoren odnos do družine. Sicer pa se nikoli ne ve, morda bo njegov simbolen pomen pri njegovih naslednikih odigral nadvse pozitivno vlogo.
Tudi do družbe se ni vedel dosti bolje, nanjo je nezavedno prenašal svoja tveganja. Vendar družba tu lahko najde neko računico. S svojimi podvigi je namreč lepo promoviral Slovenijo, vprašanje pa je ali se podoben poračun izide tudi glede družine.
Še en pogled si lahko zamišljam, rekel mu bom empatični. Gre za uživljanje v to kaj in kako človek doživlja gore in podajanje v ekstremne situacije in presojo te komponente v odnosu do drugega doživljanja in svojega celotnega življenja. Kaj ga spodbuja, motivira in vodi, da sprejema skrajna tveganja in peha vanje svoje drage in tako dogajanje tera do točke brez povratka. Gre za vprašanje kako funkcionira človekov »self-governance«, samo-uravnavanje. V našem primeru imamo opravka z neznansko motivacijo, s strastjo. Kako funkcionira človek, če je pod vplivom strasti? Kako človek v tem primeru čustveno, doživljajsko motivirane nagibe sooča med seboj, jih tehta, kakšno vlogo pri tem igra možen izid. Kaj naj na koncu prevlada, lastna strast, ekstaza in samopotrjevanje ali dajanje prednosti ljubezni do najbližjih ali čemu drugemu?
Končujem s tem, odprtim vprašanjem. Znam si ga le zastaviti, odgovora naj pa ne poznam. Za Tomažev primer ga pozna le on sam, a ga je odnesel v grob.
Naj počiva v miru!
 
Nazadnje urejal/a Zho 16 Nov 2009 16:32; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Dorje
Pridružen/-a: 14.11. 2006, 10:13
Prispevkov: 4904
|
| Objavljeno: 16 Nov 2009 12:51 Naslov sporočila: |
|
|
Komentar kot sem ga od tebe pričakoval ... empatičen ... topel in človeški ... !
Dalo bi se ga pa strniti v eno ugotovitev ... je res mesto "odgovornega" očeta kot poglavarja družine ... na kavču ... kjer se mu ne more narediti nesreča ... a ga lahko vsega zasedenega ... zadane samo kap ali infarkt ... ?! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Čukica
Pridružen/-a: 04.11. 2006, 19:20
Prispevkov: 2810
|
| Objavljeno: 16 Nov 2009 16:41 Naslov sporočila: Re: Quiescat in pacem! |
|
|
| Zho je napisal/a: |
Naslednji pogled je lahko racionalen, upoštevaje biomedicino in psihologijo. Po tem kriteriju lahko naj gledamo kot na žrtev hormonske zasvojenosti. Nedvomno je tak pogled legalen, vendar je rezultat mrzel, brezoseben, dokaj nečloveški. |
No shit, a res, dokaj nečloveški. No, če nadaljujem v nečloveškem stilu, moram najprej kot neverujoča v posmrtno življenje konstatirat, da se mrtvim gladko fučka za našo empatijo. So/smo pa za empatijo toliko bolj dovzetni živi. Zase vem, da bi v primeru, da sem sama vpletena v eno tako usodo, iskala tolažbo in pojasnila v racionalni razlagi. In če bi mi jo lahko ponudile hladna biokemija, medicina, fizika in vedenjski vzorci, ki so lahko njih posledica, bi jo sprejela z obema rokama. Pred feni in bystenderji je mogoče operirat s strastmi, motivacijo, begom, užitkom, pred prizadetimi ne, saj jih na tehtnici življenjskih prioritet umrlega s tem postavljamo v podrejen položaj. Tudi tak pogled je legalen, vendar do prizadetih krut.
Če bi nekdo napisal, da je bil Humar maničen, depresiven, bi razumela. Sicer bi se potem lahko vprašali, kako to, da mu nihče ni pomagal. Ker v svoji pojavi je bil očitno tudi med ekstremnimi športniki unikatno (samo)destruktiven. Pojmi kot strast, samopotrjevanje itd. predstavljajo tako sivo cono, da ne puščajo samo lepega spomina niti za umrlim, še manj tolažbe dajejo živim. Če na Humarjevo početje in konec gledamo samo skozi prizmo strasti, samopotrjevanja, potem Humar odgovora na Zhojevo vprašanje: Kaj naj na koncu prevlada, lastna strast, ekstaza in samopotrjevanje ali dajanje prednosti ljubezni do najbližjih ali čemu drugemu?
ni odnesel v grob, ampak nam je lepo odgovoril. Pa nam je všeč odgovor? |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
enzrovt
Pridružen/-a: 18.03. 2008, 20:14
Prispevkov: 4154
|
| Objavljeno: 16 Nov 2009 17:03 Naslov sporočila: |
|
|
Jah, skakal je po mini. Kaj jest vem zakaj, mu je pac pasalo. Tisocpetstokrat mu je ratalo, tisocpetstoprvic pa je reklo bum. Big deal.
Mene najbl razpizdijo moralisti po cajtng forumih k gredo vsakega negativca napizdit "ti pa rajs zabij cel lejf za sankom, smet!" ... hej, presern je bil ves cajt doza, pa se ucimo da je veliiik naredu za narod. OK, degustibus non est disputandum .. ampak ti heroji v isti sapi prbijajo kake xasluge za slovenijo je humar doprinesu. Kaksne, lepovasprosm? Ene par alpine dzankijev je slisal zanj, to pa je tud vse.
_________________
a fact of life: after Monday and Tuesday, even the calendar says W T F ... |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
marmije
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 18:21
Prispevkov: 7222
|
| Objavljeno: 16 Nov 2009 17:43 Naslov sporočila: |
|
|
"Ljudje smo kakor drevesa. V gozdu so skoraj vsa enaka. Čim više sega v goro gozd, tem manj je dreves in tem bolj so si med seboj različna. V največjih višinah rastejo samo osamelci. Vsak zase je svoja podoba. Čim bolj jim strele in plazovi potolčejo vrhove in veje, tem globje poganjajo korenine v dno skalovja."
------------ Takole je Copov Joza povzel nek pogovor med njim in Jugom o tem kaksna je razlika med " navadnimi ljudmi" in gorniki... In Humar je bil takle .... 
_________________
The US has the best government money can buy |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mala malca
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 04:56
Prispevkov: 17767
|
| Objavljeno: 16 Nov 2009 18:28 Naslov sporočila: |
|
|
jz bi komi upu prpomnt da v humarja niso treskale strele in niso ga rušl plazovi 
_________________
Hja,prjatu,če bi ti jaz povedu kako je v Rusiji ,bi bil ti na drugi strani,bi bili naš sovražnik,te sedaj ne bi bilo...
Ivan Maček - Matija |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
marmije
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 18:21
Prispevkov: 7222
|
| Objavljeno: 16 Nov 2009 18:35 Naslov sporočila: |
|
|
| mala malca je napisal/a: |
| jz bi komi upu prpomnt da v humarja niso treskale strele in niso ga rušl plazovi |
O pa se kako so ga.... Kot nas vse... Hvala "bogu", pa smo ljudje razlicni... Ce poenostavim... Le kaj je bilo tistemu macesnu, da se je vkoreninil na tako samotnem in neprijaznem kraju, ko pa je imel toliko prostora povsod drugod, "na mehkem", vlaznem in z brati porascenem prijaznem terenu... Le kdo bi vedel ???
_________________
The US has the best government money can buy |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
enzrovt
Pridružen/-a: 18.03. 2008, 20:14
Prispevkov: 4154
|
| Objavljeno: 16 Nov 2009 19:11 Naslov sporočila: |
|
|
tist macesen zihr ni bil tolk prfuknen da bi sam lezu nekam v bozje rovte, ampak ga je usoda (ok veter) fuknila v eno bedo, iz katere se je pac po svojih najboljsih moceh bojeval za prezivetje. Verjetno je v mrzlih viharnih noceh sam pri sebi jebal mater vsem po spisku, ker ga je odpihnilo tja gor ... po drugi strani mu je blo pa kul, da ima mir pred sosedi.
_________________
a fact of life: after Monday and Tuesday, even the calendar says W T F ... |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
marmije
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 18:21
Prispevkov: 7222
|
| Objavljeno: 16 Nov 2009 19:14 Naslov sporočila: |
|
|
| enzrovt je napisal/a: |
| tist macesen zihr ni bil tolk prfuknen da bi sam lezu nekam v bozje rovte, ampak ga je usoda (ok veter) fuknila v eno bedo, iz katere se je pac po svojih najboljsih moceh bojeval za prezivetje. Verjetno je v mrzlih viharnih noceh sam pri sebi jebal mater vsem po spisku, ker ga je odpihnilo tja gor ... po drugi strani mu je blo pa kul, da ima mir pred sosedi. |
Pa se " z viska " lahko gleda na povprecje... Bah -- pljunuti Humar & Co.
_________________
The US has the best government money can buy |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Čukica
Pridružen/-a: 04.11. 2006, 19:20
Prispevkov: 2810
|
| Objavljeno: 16 Nov 2009 19:16 Naslov sporočila: |
|
|
| marmije je napisal/a: |
| mala malca je napisal/a: |
| jz bi komi upu prpomnt da v humarja niso treskale strele in niso ga rušl plazovi |
O pa se kako so ga.... Kot nas vse... Hvala "bogu", pa smo ljudje razlicni... Ce poenostavim... Le kaj je bilo tistemu macesnu, da se je vkoreninil na tako samotnem in neprijaznem kraju, ko pa je imel toliko prostora povsod drugod, "na mehkem", vlaznem in z brati porascenem prijaznem terenu... Le kdo bi vedel ??? |
Morbit zato, ker na tesnem in prijaznem ne bi preživu, ker za preživetje potrebuje hlad, vlago, kamnito podlago in prostor. On nič ne trpi, on je na na idealnem. 
Si me povleku za jezik s tistimi navadnimi ljudmi vizavi gorniki. Ma v vsaki dejavnosti, v kateri je udeležen tudi človek, najdeš osamelce, fokusirat to samo na gornike je najmanj prepotentno. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
marmije
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 18:21
Prispevkov: 7222
|
| Objavljeno: 16 Nov 2009 20:04 Naslov sporočila: |
|
|
| Čukica je napisal/a: |
| marmije je napisal/a: |
| mala malca je napisal/a: |
| jz bi komi upu prpomnt da v humarja niso treskale strele in niso ga rušl plazovi |
O pa se kako so ga.... Kot nas vse... Hvala "bogu", pa smo ljudje razlicni... Ce poenostavim... Le kaj je bilo tistemu macesnu, da se je vkoreninil na tako samotnem in neprijaznem kraju, ko pa je imel toliko prostora povsod drugod, "na mehkem", vlaznem in z brati porascenem prijaznem terenu... Le kdo bi vedel ??? |
Morbit zato, ker na tesnem in prijaznem ne bi preživu, ker za preživetje potrebuje hlad, vlago, kamnito podlago in prostor. On nič ne trpi, on je na na idealnem.
Si me povleku za jezik s tistimi navadnimi ljudmi vizavi gorniki. Ma v vsaki dejavnosti, v kateri je udeležen tudi človek, najdeš osamelce, fokusirat to samo na gornike je najmanj prepotentno. |
Sej nisem jest... Sem pa dodal tudi druge... Skratka ! Nekoliko sem pac razmisljal o tistih Zhojevih vprasanjih... In, kot se meni vidi, pac nekateri potrebujejo mocnejse odvodne ventile, za svojo custveno naivnost... Nekaterim je pac dovolj zakopavanje v posel, drugim alkohol, tretjim igla in cetrtim npr. jadrnica okoli sveta ( cudno, da se ob smrti Sterka nihce ni spraseval teh vprasanj, kot pri Humarju )... Pa da te se malo bolj sprovociram...  -- Takole pise "samomorilec" po vase, Klement Jug ... "Gore in stene moškega in žensko večkrat razdružijo, kot pa združijo ... Malo je žensk, ki jih mika stena. Pa to ni naključje. V golem skalovju v glavnem gospodari smrt. Ženske pa si želijo življenja ... goram in moškim-gornikom nekaj jemljejo. Mislijo, da bodo nekaj dobile, nazadnje pa izgubijo vse ... Vendar ženska da moškemu nekaj, kar mu ne more dati nobena stena. Da mu lahko otroka. Z njo se vključuje v narod in z narodom v večnost ... Vse, kar sem jih doslej poznal, takšnih, ki so bile dobre v skalah, so bile ženske z moško dušo ... Skala na moškega učinkuje drugače kot na žensko. Če moškemu nekaj daje, ženski jemlje!"
In oram reci, da se z njim strinjam.... V custvenem sprejemanju sveta, se mi zdi, da so zenske nasploh zrelejse od moskih... Lahko, ce ne drugega pokazejo, kot sad svojega zivljenja otroka.... Moski, tega "privilegija", pac nimajo...in zato se mi zdi iscejo.....
_________________
The US has the best government money can buy |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dorje
Pridružen/-a: 14.11. 2006, 10:13
Prispevkov: 4904
|
| Objavljeno: 16 Nov 2009 21:24 Naslov sporočila: |
|
|
Popolnoma ste zašli ... !
Kako dolgočasen bi bil svet ...brez F-1, GP motoristov, SP v rallyju, smuka, kajaka na divjih vodah, raftinga, boksa, alpinizma ali Kustojevega potapljanja v modre globine, jadranja okoli sveta, odkrita ne bi bila ne Arktika ne Antarktika, še Amerika ne ... nadaljujte v tem smislu ... če bi bilo mesto vseh očetov, da kot koklje bedijo nad svojo družino, zato da bodo za mediokritete ODGOVORNI MOŽJE ...
Ko sva bila s sinom z motorji na jugu Indije sva v Pondičeriju v ašramu srečala slovenski par ... pa je možakar vprašl: "Zakaj pa potujeta? Pa še z motorji? A ni to nevarno?"
Pa mu moj je takrat 19 leti sin odgovoril: "Zaradi sira ...!"
- A sire probavata ...?
- Ne ...! Neumo vprašanje ... še bolj neumen odgovor ...!
Ko sva odhajala, so mi "dobronamerni" prijatelji govorili ... a si ti čist fuknen ... 18 let starga sina boš z motorji pelu ke dol ... veš kako fuknen vozjo v Istanbulu ... še do ke nauta pršla ...! |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Čukica
Pridružen/-a: 04.11. 2006, 19:20
Prispevkov: 2810
|
| Objavljeno: 17 Nov 2009 00:30 Naslov sporočila: |
|
|
| marmije je napisal/a: |
| Čukica je napisal/a: |
| marmije je napisal/a: |
| mala malca je napisal/a: |
| jz bi komi upu prpomnt da v humarja niso treskale strele in niso ga rušl plazovi |
O pa se kako so ga.... Kot nas vse... Hvala "bogu", pa smo ljudje razlicni... Ce poenostavim... Le kaj je bilo tistemu macesnu, da se je vkoreninil na tako samotnem in neprijaznem kraju, ko pa je imel toliko prostora povsod drugod, "na mehkem", vlaznem in z brati porascenem prijaznem terenu... Le kdo bi vedel ??? |
Morbit zato, ker na tesnem in prijaznem ne bi preživu, ker za preživetje potrebuje hlad, vlago, kamnito podlago in prostor. On nič ne trpi, on je na na idealnem.
Si me povleku za jezik s tistimi navadnimi ljudmi vizavi gorniki. Ma v vsaki dejavnosti, v kateri je udeležen tudi človek, najdeš osamelce, fokusirat to samo na gornike je najmanj prepotentno. |
Sej nisem jest... Sem pa dodal tudi druge... Skratka ! Nekoliko sem pac razmisljal o tistih Zhojevih vprasanjih... In, kot se meni vidi, pac nekateri potrebujejo mocnejse odvodne ventile, za svojo custveno naivnost... Nekaterim je pac dovolj zakopavanje v posel, drugim alkohol, tretjim igla in cetrtim npr. jadrnica okoli sveta ( cudno, da se ob smrti Sterka nihce ni spraseval teh vprasanj, kot pri Humarju )... Pa da te se malo bolj sprovociram... -- Takole pise "samomorilec" po vase, Klement Jug ... "Gore in stene moškega in žensko večkrat razdružijo, kot pa združijo ... Malo je žensk, ki jih mika stena. Pa to ni naključje. V golem skalovju v glavnem gospodari smrt. Ženske pa si želijo življenja ... goram in moškim-gornikom nekaj jemljejo. Mislijo, da bodo nekaj dobile, nazadnje pa izgubijo vse ... Vendar ženska da moškemu nekaj, kar mu ne more dati nobena stena. Da mu lahko otroka. Z njo se vključuje v narod in z narodom v večnost ... Vse, kar sem jih doslej poznal, takšnih, ki so bile dobre v skalah, so bile ženske z moško dušo ... Skala na moškega učinkuje drugače kot na žensko. Če moškemu nekaj daje, ženski jemlje!"
In oram reci, da se z njim strinjam.... V custvenem sprejemanju sveta, se mi zdi, da so zenske nasploh zrelejse od moskih... Lahko, ce ne drugega pokazejo, kot sad svojega zivljenja otroka.... Moski, tega "privilegija", pac nimajo...in zato se mi zdi iscejo..... |
Mislim, Šterk je dočakal solidno starost, Tomaž je umrl mlad. A ti je te dni kdaj šinlo v glavo, da smrt mogoče vseeno še ni bila njegov »cilj«, da je bil samo žrtev samega sebe, svoje obsesije, tako kot Drnovšek, ko se je odločil, da si bo raka zdravil z zdravilno vodico.
Dobro, da si takoj napisal, čigav je ta citat, ker bi sicer spodaj iskala Rugljev podpis.  |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mala malca
Pridružen/-a: 07.11. 2006, 04:56
Prispevkov: 17767
|
| Objavljeno: 17 Nov 2009 00:31 Naslov sporočila: |
|
|
| marmije je napisal/a: |
| mala malca je napisal/a: |
| jz bi komi upu prpomnt da v humarja niso treskale strele in niso ga rušl plazovi |
O pa se kako so ga.... Kot nas vse... Hvala "bogu", pa smo ljudje razlicni... Ce poenostavim... Le kaj je bilo tistemu macesnu, da se je vkoreninil na tako samotnem in neprijaznem kraju, ko pa je imel toliko prostora povsod drugod, "na mehkem", vlaznem in z brati porascenem prijaznem terenu... Le kdo bi vedel ??? |
spet bi prpomnu,skromno,seve,da je bil huamr macesn sam na enem področju...taprav macesen bi rad gledu tamale macesne v kaj rastejo..tm dol v dolin
_________________
Hja,prjatu,če bi ti jaz povedu kako je v Rusiji ,bi bil ti na drugi strani,bi bili naš sovražnik,te sedaj ne bi bilo...
Ivan Maček - Matija |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
enzrovt
Pridružen/-a: 18.03. 2008, 20:14
Prispevkov: 4154
|
| Objavljeno: 17 Nov 2009 04:16 Naslov sporočila: |
|
|
Kot ponavadi, se najboljsi clanki najdejo v guardianu:
http://www.guardian.co.uk/world/2009/nov/16/tomaz-humar-obituary
| Citiram: |
Tomaz Humar obituary
Charismatic Slovenian climber who became one of the world's leading mountaineers
Ed Douglas
guardian.co.uk, Monday 16 November 2009 18.25 GMT
In the summer of 1988, the Slovenian mountaineer Tomaž Humar, who has died in a climbing accident in Nepal aged 40, was a Yugoslavian soldier stationed in the Kosovo town of Podujevo. Humar loathed Slobodan Miloševic´'s plans for ethnic Albanians and, when his conscription ended, told his commanding officer that he wanted to go home. Instead, he was detained and maltreated before being abandoned with an unloaded rifle among a community hostile to Yugoslavian soldiers. He never forgot the Albanian who took pity on him and gave him the train fare back to Slovenia.
Humar's experience of the turmoil that tore apart Yugoslavia affected him deeply. He was a born individualist, but his experiences in Kosovo deepened his mistrust for authority, a process reflected in his meteoric rise to become one of the world's top mountaineers. Growing up under the world of Yugoslavian climbing, with its hierarchies and bureaucracy, he struck out on his own path to become a hero for a new nation.
He was born in Ljubljana and brought up in the northern Slovenian town of Kamnik, close to the beautiful limestone peaks of the Kamnik Alps. His father was a builder and his mother a shop assistant. Their lives were hard, but it was a close-knit family. His parents, however, did not approve when their first son took up mountaineering as a teenager.
Alpine sports are an integral part of Slovenian culture, and in Yugoslavia, mountaineering was a highly regulated activity. Novices had to adhere to a strict training programme and no one could move on to the next level without official approval. Those thought capable were chosen for expeditions by a small and powerful committee. No one could afford to climb abroad without club support, especially if, as Humar soon did, they had a young family to support.
The system was vulnerable to personal jealousies, but it produced many capable mountaineers, and after Slovenia declared independence from Yugoslavia in 1991, it soon began to be regarded as a leading force in world mountaineering.
Humar served his apprenticeship, and was picked out as a rising star. He was chosen to attempt a new route up Annapurna, the 10th highest mountain in the world, by Tone Škarja, the controlling hand of Slovenian expedition climbing. The expedition was successful, but Humar missed his chance to make the summit. Ordered down by Škarja, Humar ignored his leader's command and went back to the summit alone. The decision almost killed him and fatally undermined his relationship with the Slovenian climbing establishment.
Had this happened under the old communist regime, Humar's climbing career would have been finished. Instead, as Slovenia lurched towards democracy and a free-market economy, he found himself liberated from having to convince apparatchiks of his worth, as he scraped together enough sponsorship to function outside the old system and plan his own expeditions.
During the mid to late 1990s, Humar embarked on a series of climbs in the Himalayas that earned him a huge following in mountain-mad Slovenia and the respect of the international climbing community. First, with Vanja Furlan, he climbed a new route on the north-west face of Ama Dablam, a steep and beautiful peak within sight of Everest. It won him the mountaineering equivalent of an Oscar, the Piolet d'Or.
Two years later, in 1997, he attempted an even more impressive line on a peak of the Everest massif itself, Nuptse. Its west face is wildly beautiful and Humar's route up it was steep and dangerous. Humar climbed with Janez Jeglic, an established and popular star in Slovenia. For four days, they were repeatedly pinned down by bad weather. Their stove developed a leak, reducing their consumption of critical fluids and they almost suffocated in their bivouac tent when it was compressed by falling snow.
Jeglic did not lose his sense of humour about Slovenian climbing politics: "If we climb this, Tomaž," he said, during the third night, "we'll be happy for the rest of our lives, and if we don't, we'll make half of Slovenia happy."
Jeglic reached the summit the next day in ferocious winds, a little ahead of Humar, and waved his ice axe at him in celebration. But when Humar reached the top, there was no sign of Jeglic, just a line of footsteps that ended with his radio lying in the snow. Humar concluded that his friend had been blown off balance and fallen down the other side of the mountain, Nuptse's south face.
Marooned alone on top of a difficult Himalayan peak, Humar now faced a solo descent of the 2,500m wall they had just climbed. It was late, and when darkness fell, his torch failed and he lost his snow goggles. Only the voice of a friend at base camp heard over the radio kept him going. Hallucinating, dehydrated and suffering from frostbite, he narrowly escaped from an avalanche to emerge two days later at the foot of the face barely alive.
It took Humar several months to recover from his injuries, but the psychological scars never left him. His success on Nuptse was widely admired, but affection for Jeglic and gossip among Slovenian climbers about their ascent left Humar feeling that the wrong man had come home. After Nuptse, he mostly chose to climb alone and, after a final split with the authorities in Slovenia, became adept at generating public interest and sponsorship.
Ordinary Slovenians avidly followed his next adventure, a solo ascent of the south face of Dhaulagiri in 1999, on the internet. Humar did not quite achieve the climb he had planned, but Reinhold Messner stepped in to give Humar his nod of approval. Nor did Humar's new fans care too much about the minutiae of climbing ethics. Restless, expansive and charismatic, he talked about mountaineering in spiritual, even mystical terms, and saw himself on a quest for psychological healing. That message resonated with the Slovenian public and they loved him for it. Humar's public appearances eased his financial troubles and allowed him to begin building a house in the Kamnik Alps. Ironically, he then suffered terrible injuries in a construction accident, breaking both legs. It took him years to recover.
Humar's last high-profile expedition was in 2005, to the gigantic Rupal face of Nanga Parbat in Pakistan, a mountain wall almost 15,000ft high. Humar brought a small coterie of friends to base camp, including an astrologist, Nataša Pergar, to read his aura and that of the mountain and help him pick an auspicious date to begin climbing.
Humar misjudged and found him- self trapped low on the face in bad weather. Unable to move up or down, and with every twist and turn of his situation followed in real time on the internet, Humar's predicament prompted intervention by the presidents of Pakistan and Slovenia. A brilliant Pakistani helicopter pilot, Rashid Ullah Baig, managed to pluck him to safety before another avalanche of controversy crashed over his head.
Humar found it impossible to resist the alluring drama of the big mountains, but was more circumspect in how he went about it after Nanga Parbat. His last expedition – once more climbing solo – was to Langtang Lirung in Nepal, a mountain which had not been climbed since 1995, and was notoriously dangerous. He suffered fatal injuries, but managed to make one last call on his satellite phone. Rescue attempts were hampered by bad weather and he was found dead on Saturday.
Humar is survived by his ex-wife Sergeja and their two children, Tomi and Ursa.
• Tomaž Humar, mountaineer, born 18 February 1969; found dead 14 November 2009 |
No, skoti so pa komentirali podobno kot jaz:
http://news.scotsman.com/obituaries/Tomaz-Humar.5829027.jp
| Citiram: |
| Tomaz Humar will be remembered by many as a weapons-grade lunatic, a tragic accident waiting to happen. He will be remembered by many others as a quite brilliant climber who operated in a field of one. |
_________________
a fact of life: after Monday and Tuesday, even the calendar says W T F ... |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
